www.cep.si

Perspectives

Logo perspectivesPerspectives represent an online platform, established by the Centre for European Perspectives and partners, for different authors and analysts to publish, present and disseminate their work. Perspectives publish different opinions, reviews, review papers, policy papers, practitioner papers, strategies and academic (scientific) papers.

The subject coverage of Perspectives covers the broad fields of international relations, foreign policy issues, diplomacy and international economy, but are not limited only to it.

The online platform enables authors to disseminate their work among the CEP network of think tanks and their research partner institutions. All authors and contributors are thus invited to submit their work at This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it., where all the received documents will be reviewed and commented before publishing by the editorial board:

dr. Gorazd Justinek
dr. Stanislav Raščan

Branko Zupanc: Turčija po referendumu

Turki so na referendumu 16. aprila izglasovali ustavne spremembe, s katerimi je predsednik Erdogan dobil obsežna dodatna pooblastila. Nepričakovano tesen izid še naprej povzroča burne reakcije tako turške opozicije, ki si prizadeva dokazati volilne manipulacije, kot tudi precejšnjega dela svetovne javnosti. Poglejmo nekaj podrobnosti, ki lahko nekoliko bolje pojasnijo razmere po referendumu.

Iztok Mirošič: Regionalni (ne)red na Bližnjem Vzhodu: Zgodovinske dediščine in sedanji premiki

Konferenca na John Hopkins šoli za napredne študije mednarodnih odnosov v Bologni se je posvetila analizi zgodovinskih, socialnih, ekonomskih in političnih vidikov razvoja na Bližnjem Vzhodu (BV) z osvetlitvijo glavnih konceptov delitve in meja na BV. Za razumevanje sedanjega stanja je potrebno zgodovinsko razumevanje regije, na osnovi česar je lažje definiranje novih potencialnih regionalnih redov na BV v sodobnosti, za katero so značilni novi državni in nedržavni akterji, regionalni in mednarodni, ne-mediteranski, ki vstopajo v geopolitiko BV, predvsem ZDA in RF, pa tudi Kitajska in Zalivske države.

Branko Zupanc: Razvojni cilji v Bosni in Hercegovini

V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je Bosna in Hercegovina v vojni, ki jo je vsaka etnična skupina razumela kot domovinsko in obrambno, pretrpela ogromno škodo, tako moralno kot materialno, o številu žrtev spopadov in nasilja pa si nekoč nasprotne strani še vedno niso povsem enotne. Daytonski sporazum je kljub številnim pomanjkljivostim uspel dokončno prekiniti spopade in ustvariti pogoje za kolikor toliko normalno življenje v tej državi, o kateri imajo politiki kot predstavniki treh narodov precej različna mnenja.

V procesu obnove infrastrukture in kreiranja politike vzdržnega razvoja so v Bosni in Hercegovini upoštevali mednarodno zastavljene milenijske razvojne cilje (milenijski razvojni ciljevi – MRC). Ti cilji so sicer kreirani za vse, vendar so prilagojeni posameznim državam, posebno še državam z nizkimi dohodki.

Marcel Koprol: Severna Koreja in Trumpova administracija

Več kot očitno je, da, v svoji geostrateški percepciji varovanja ameriških interesov na mednarodnem prizorišču, ameriški predsednik Trump namenja posebno pozornost daljnovzhodni regiji, kjer, zaradi bližine močne regionalne sile Kitajske, želi dodatno zaščititi ameriške interese in njihov regionalni vpliv. V tem kontekstu zavzema zelo pomembno mesto tudi odnos do Severne Koreje in njenega diktatorskega predsednika, saj gre za državo, ki ji, zaradi neprestanega oboroževanja in nepredvidljivosti ravnanja njenega predsednika Kim Jung-Una, zelo težko poiščemo primerljivo državo na geopolitičnem zemljevidu daljnovzhodne regije, če ne celo v celotnem mednarodnem okolju. Severna Koreja, kot država, sploh ne bi bila tako problematična, če ne bi bila del razdeljenega Korejskega polotoka in ne bi razpolagala z omejenimi količinami jedrskega orožja, s številnimi raketnimi izstrelki kratkega in srednjega dometa ter se ne bi pospešeno pripravljala na izdelovanje lastne medcelinske rakete. Če pa bi uspela uspešno obvladati tudi tehnologijo izdelave takih raket, bi država že prestopila prag lokalnega vojaškega akterja in se spremenila v nevarno grožnjo regionalni, pa tudi globalni varnosti.

Vojko Kuzma: Vzhodno azijski strateški pentagram: ZDA-Kitajska-obe Koreji in Japonska

perspectives pentagramVzhodna Azija postaja prizorišče merjenja moči v strateškem pentagramu: ZDA, Kitajska, Japonska in obe Koreji. Severnokorejska problematika ostaja neznanka v vzhodnoazijski geopolitični enačbi, z bolj ali manj nejasnimi rešitvami. Problematika Korejskega polotoka je nerešljiva brez soudeležbe ZDA na eni, in Kitajske na drugi strani. Za trikotnik Kitajska-Južna Koreja-Japonska je značilno, da so vse tri najbolj gospodarsko propulzivne države v regiji. Na poslabšanje kitajsko-japonskih odnosov in tudi južno korejsko-japonskih odnosov vplivata dva osnovna dejavnika. Prvo je sprememba moči med njimi, ter sočasni divergenti strateški interesi, ki so delno pogojeni z divergentnimi varnostnimi ogroženostmi in gospodarsko močjo. Japonska se s položaja drugega svetovnega gospodarstva umika Kitajski. Ne Kitajska in ne Južna Koreja nista več tako odvisni od japonskih naložb, kot v preteklosti. Azijska trojica se sicer gospodarsko povezuje, na drugi strani pa tudi vedno bolj dojema kot resno medsebojno konkurenco. Južna Koreja je visoko odvisna od izvoza na Kitajsko. Južnokorejsko politiko do Kitajske na eni strani oblikujejo in tudi omejujejo štirje dejavniki. Prvič, je to izredna asimetrija med južnokorejskimi in kitajskimi zmogljivostmi in strateškimi potenciali. Drugič, je to njena velika gospodarska odvisnost od Kitajske. Tretjič, po južnokorejskih ocenah je kakršen koli napredek pri povezovanju s Severno Korejo (združevanje) nemogoč brez Kitajske. Četrič, Južna Koreja si ne želi biti vmesna država in kolateralna škoda v morebitnem spopadanju med ZDA in Kitajsko. Ker Peking in Seul nista medsebojno obremenjena z geopolitičnim tekmovanjem, so možnosti za nekonfliktno sodelovanje v osnovi večje. Vse tri države (Kitajska, Južna Koreja, Japonska) imajo divergentne varnostne poglede in ocene. Za Južno Korejo je Severna Koreja, ne pa Kitajska vir varnostnega ogrožanja, ob tem pa jih skrbi tudi morebitno ameriško-kitajsko konfrontiranje v regiji. Za Japonsko pa je takšen vir ogrožanja ob Severni Koreji tudi Kitajska, s svojimi izjemnimi gospodarskimi in vojaškimi zmogljivostmi. Kitajska in Južna Koreja, Japonsko dojemata tudi kot revizionistično državo, ki želi pridobivati izgubljene pozicije v drugi svetovni vojni. Kitajski vzpon dojemajo kot grožnjo svoji prevladi tudi ZDA, in ga želijo upočasnjevati in omejevati. Ključni vzhodnoazijski igralci Kitajca, Južna Koreja in Japonska so obremenjeni tudi z zgodovinskimi bremeni, ozemeljskimi pomorskimi spori, pa tudi splošnim, in vzajemnim nezaupanjen. Ameriško okrepljeno prisotnost v Aziji in ameriška zavezništva z Japonsko in Južno Korejo, Peking dojema kot lastno obkoljevanje in strateško onemogočanje. Postavlja se vprašanje, ali bo severnokorejski problem še naprej ostal najbolj dominantno varnostno in geopolitično vprašanje, ki bremeni Vzhodno Azijo, ali pa bodo to postali sino-japonski odnosi. V naslednjih dveh mesecih se bosta zvrstila dva, za regijo pomembna dogodka, aprilsko srečanje kitajskega in ameriškega predsednika, in majske južnokorejske predsedniške volitve.

Branko Zupanc: Učinki priseljevanja iz latinske Amerike v Združene države Amerike

V zadnjih dvajsetih letih vpliv imigrantov iz latinske Amerike na gospodarstvo, politiko in družbo v Združenih državah Amerike stalno narašča. Ta skupina trenutno v državi s skupno 320 milijoni prebivalcev šteje 55 milijonov ljudi, od tega dve tretjini izvirata iz Mehike. Tako ima vsak šesti prebivalec Združenih držav Amerike srednje oziroma južnoameriške korenine.

Marcel Koprol: Posodobljena ruska vloga na indijskem podkontinentu

V kratkem obdobju Trumpovega vodenja ZDA se že nakazujejo obrisi odstopanja od ustaljenih ameriških pozicij tudi v drugih delih mednarodnega političnega prostora, saj se čedalje razločneje zrcalijo znaki nezainteresiranosti nove ameriške administracije do posameznih kritičnih problemov v nekaterih regijah mednarodnega prizorišča. Med te lahko zagotovo uvrstimo tudi indijski pod kontinent, oziroma celotno južnoazijsko področje, kar mednarodno skupnost, predvsem pa obe državi, Pakistan in Indijo, pušča v veliki negotovosti. Ker v svojih dosedanjih nastopih aktualni ameriški politični voditelji niso niti javno pojasnili svojih pogledov na zgodovinski spor med Indijo in Pakistanom glede suverenosti nad Kašmirjem, niti niso spregovorili o latentni nevarnosti ponovnih terorističnih napadov ter izzivanja s strani obeh držav na spornem ozemlju, ki si ga sosedi lastita od prvega dneva njune samostojnosti, je zaskrbljenost v regiji povsem na mestu. Nenadna ameriška odbojnost do regije in opazno izmikanje njeni nekdanji vlogi, ki izhajata iz vsebinske platforme predvolilne predsedniške kampanje, kot tudi iz zadnjih izjav uradnih ameriških politikov, v Moskvi nista ostali neopaženi, saj ji ponujata odlično priložnost za prevzemanje vpliva v južno azijski regiji.

Vojko Kuzma: Kitajsko - evropski odnosi

kitajskaV času zdajšnjega predsednika Xi-Jinpinga je Kitajska zaostrila retoriko glede regonalnih ozemeljsko-pomorskih zahtev, postala je aktivnejša v odnosu do soseščine s pobudo, kot je Svilna pot, začela je graditi multilateralne ustanove (AIIB, Razvojna banka BRICS), ki sicer postajajo paralelne zahodnim ustanovam,hkrati pa jih ne izrinjanjo, povečala je svoja prizadevanja za reformiranje OZN, vključno s področjem mednarodne varnosti in reformami OZN, bistveno je spremenila svoj nekdaj odklonilni odnos do medanrodnih prizadevanja glede podnebnihs prememb in na sploh je postala mednarodno aktivnejša. Aktualni kitajski predsednik je obiskal več držav kot vsi predhodniki. Ne glede na nižje stopnje rasti, je azijska velikanka dosegla do zdaj nezabeležene stopnje vlaganj v tujini, ki so že presegle tuje naložbe doma. Odnosi z EU so zanjo predvsem gospodarsko in tehnološko-razvojno pomembni. Kitajska vidi EU kot politični subjekt, ki je sicer notranje krhek, a še vedno stabilen, in ki ji lahko pomagati legitimizirati njen želeni položaj svetovne supersile številka dve. Skupno evropsko tržišče je za Kitajsko strateško pomembno in potrebno. Hkrati si prizadeva za dobre odnose z vsemi članicami EU. Evropa za Kitajsko ne predstavlja geopolitične nevarnsoti. Zdi se, da je taka ocena vzajemna. Svoj odnos z EU ocenjuje tudi skozi prizmo evroatlatnskih odnosov. Kitajsko skrbi porast protievropskih usmeritev znotraj EU, ker bi to lahko krepilo protekcionistične politike, ki so izrazito v nasprotju s kitajskimi interesi. EU je zanjo najpomembnejši globalni gospodarski partner. Kitajska ne vidi nekega velikega strateškega konflikta z EU na obzorju. Visoko vrednoti odnose z EU kot celoto, pa tudi nekaterimi članicami, posebno Nemčijo, Združenim kraljestvom in Francijo. Po mnenju kitajskih strokovnjakov, bi potencialna jabolka spora z EU lahko predstavljala predvsem: kitajske naraščajoče potrebe po uvozu energentov, kitajska gospodarska in politična prisotnost v Afriki, kitajski (nezadostni) ukrepi ne pdoročju podnebnih sprememb. Hkrati kitajski politični načrtovalci menijio, da omenjena potencialno problematična področja nimajo tolikšne teže, da bi lahko obremenila celoto evropsko-kitajskih odnosov. Na nekaterih področjih Kitajska od evropskih partnerjev pričakuje zunanjepolitično zadržanost, to so predvsem nekatere "zimzelene teme" predvsem Tibet, Xinjang, Honk Kong, Tajvan, v zadnjem času pa tudi Južnokitajsko morje in Vzhodnokitajsko morje. Eropsko zadržanost si želi Kitajska tudi glede kitajsko-ameriških odnosov, posebno v Vzhodni Aziji. Evropa mora pozorno spremljati kitajski razvoj, saj bo kot pomembna spremenljivka vplival na dinamiko kitajskih odnosov z Evropo. Za Evropo je v strateškem interesu, da v svetovni ureditvi prevladujejo načela multilateralizma in da pri tem išče pomembne zaveznike. Pomembno je, ker je Evropska komisija kitajsko Svilno pot podprla, na drugi strani pa tudi Kitajska poudarja, da bo projekt 16+1 vodila v skladu z evropskimi pravili. Za članice EU in pa članice skupine 16+1 je odprtih veliko možnosti za sodelovanje z azijsko velikanko. V sedanjem času okoli 90 odstotkov vse evropske trgovine z Azijo poteka skozi Sueški prekop, pri čemer največji delež odpade na severnoevropska pristanišča (Hamburg, Rotterdam), samo 10 odstotkov pa na Severni Jadran. Novodobna Svilna pot odpira nove in dodatne možnosti za promet med Azijo in srednje in jugovzhodnimi evropskimi državami bodisi na samem Jadranskem, bodisi Jonskemu morju, saj bo Kitajska potrebovala številne in tudi različne poti vstopanja v Evropo. Podobno velja tudi za kopenske "svilne" povezave.

Iztok Mirošič: Utirjanje, "Najprej Amerika" v novi zunanji politiki Združenih držav Amerike in Evropa

trumpV slabih dveh mesecih od prevzema oblast je zunanja politika predsednika Trumpa dobesedno preplavila zemljevid sveta: od groženj s trgovinsko vojno predsedniku Mehike, odpovedi Transpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma(TPP, ki je imel potencial 40% globalne trgovine), začetek odpovedi sporazuma NAFTA, zmeda v politiki do Kitajske, najava ustanovitve komisije za preučitev zmanjšanja prispevkov OZN , žaljivega pogovora z avstralskim predsednikom vlade, zmedene bližnjevzhodne zunanje politike, dvorjenja Rusiji in skrajno desnim evropskim strankam z navdušenjem nad Brexitom, dvomljivih varnostnih sporočil zaveznikom v Evropi in po svetu (npr da so bile ZDA dolgo enako izkoriščane tako s strani zaveznikov kot sovražnikov) do prepovedi sprejema beguncev in vstopa potnikov iz selekcioniranih muslimanskih držav, ki je doživel globalno neodobravanje in ponižujočo sodno zavrnitev v ZDA. Kot da se volilna kampanja v kateri je kandidat Trump grozil z vzpostavitvijo novega svetovnega trgovinskega reda, ukinitvijo multilateralizma in varnostnih garancij zaveznikom še nadaljuje.

Florent Marciacq / Tobias Flessenkemper / Ivana Boštjančič Pulko: The OSCE’s Response to the Migration and Refugee Crisis

The impact of the opening and closing of the “Balkans route” on the work of the OSCE Missions in Albania, Bosnia & Herzegovina, Kosovo, Macedonia, Montenegro and Serbia

The migration crisis that hit Europe from the opening of the Balkans route in late summer 2015 to its purported closing in the beginning of 2016 has had a differential impact on the work of the field operations deployed by the Organisation for Security and Cooperation in Europe (OSCE) in Southeast Europe. The article provides an overview of the activities pursued by the OSCE field operations in the Western Balkans region in response to the migration crisis. It sheds light on the gradual involvement of the OSCE Secretariat in this area. Based on field research, it scrutinises the implications the migration crisis has had for OSCE field operations in terms of monitoring activities; reporting & liaising activities; promoting a human rights-based approach to the crisis; raising awareness at the community level; building local governance and civil society capacity; building policing capacity and addressing migration-related crime; as well as supporting research activities. The research presented here shall serve as a contribution to further analysis on how far the current developments have the potential to change the work of the OSCE and its field operations in Southeast Europe.

Jure Žerovec: Kuba po Castru

Odnosi ZDA s Kubo so po zmagi revolucije v veliki meri opredeljevali kubansko zunanjo politiko in njeno pozicijo v mednarodni skupnosti. Odnosi so bili zaznamovani z nezaupanjem in konflikti vse od leta 1959, ko je Fidel Castro uspel vreči režim proameriškega diktatorja Fulgencia Batiste in vzpostavil revolucionarno socialistično državo, ki je v mednarodnem prostoru našla glavno podpornico in zaveznico v Sovjetski zvezi. V desetletjih, ki so sledila, si je vsakokratna ameriška administracija prizadevala osamiti Kubo, tako gospodarsko kot politično. ZDA so izvajale sankcije oz. embargo proti Kubi dlje kot proti katerikoli drugi državi.

Marcel Koprol: Nujno prilagajanje evropskih zunanjih odnosov novi realnosti

Prihod Donalda Trumpa v Belo hišo moramo razumeti kot močan opozorilni impulz za začetek priprave na korenite spremembe v zunanji in varnostni politiki EU. Nekatere poteze nove ameriške administracije že kažejo, da njegove predvolilne izjave o vlogi ZDA v svetu, pa tudi v manjši meri o bodočih pogojih delovanja zveze Nato, niso bile izrečene kar tja v en dan. Če se bo tak trend nadaljeval tudi v naslednjih mesecih njegovega predsedovanja, bo to predstavljalo največji odmik od dolgoletnih transatlantskih izhodišč, ki so veljala vse od konca 2. svetovne vojne. Nastajajoča Trumpova doktrina o novi vlogi ZDA v mednarodnih odnosih, v kateri se nakazujejo obrisi odmika od tradicionalnega vodilnega mesta ZDA v skupini demokratičnih držav zahodne parlamentarne demokracije, njegovi poskusi zavračanja sprejetih dolgoročnih multilateralnih obvez ter njegova odbojnost do uveljavljene politike globalne trgovinske liberalizacije lahko, vsaj za naslednja 4 leta, pomeni, da se bo vodilna vloga ZDA, kot branika liberalne svetovne ureditve, začela zmanjševati, saj naj jo bo zamenjala nova in povsem neznana politika: Najprej Amerika.

Vojko Kuzma: Severni tok 2 - med geopolitiko in ekonomijo

SEVERNI TOK 2Načrtovani rusko-nemški plinovodni projekt Severni tok 2 (NS2) odpira geopolitična, in nekatera energetsko-politična vprašanja. Na eni strani gre pri NS2 za geopolitične dimenzije, to je izločanje Ukrajine iz ruskega plinskega tranzita, na drugi strani pa za nedorečenosti glede evropskih regulativ in NS2 . Ruski Gazprom, ki je nosilec NS 2 skupaj z zahodnim kapitalom, se spreminja in prilagaja evropskemu plinskemu tržišču. Njegove možnosti političnega vplivanja in pritskanja na posamezne države se zmanjšujejo. Prilagaja se evropskim tržnim modelom in regulativam EU. Njegov monopolni položaj glede cen plina se spreminja in preusmerja v tekmo za ohranjanje tržnih deležev in preprečevanje in izrinjanje konkurence od drugod. NS2 slabi in izrinja Ukrajino iz rusko-evropskih plinskih tranzitnih povezav, ter šibi nektere druge srednjeevropske države, hkrati pa krepi nemško plinsko industrijo navznoter in njen širši regionalni položaj glede eropske plinske oskrbe. Nemčija tudi najbolj izrazito vztraja, da gre pri NS2 za komercialni projekt, ki ne podlega regulativam posameznih evropskih članic. Dejstvo je, da se je evropski plinski trg spremenil. Za razliko od zalčetka v 90-tih na njem zdaj prevladuje privatni kapital. Primer in obravnavanje NS2 znotraj EU članic po svoje predstavlja tudi vračanje v preteklo obdboje energetskih politik. Nasprotniki projekta namreč zagovajajo državni intervencionizem in centralistično politiko, ki vedno manj sodita v sodobni liberaliziran plinski trg, ki ga je Evropa dolga leta in postopoma razvijala. Sporen je tudi argument, da zemeljski plin Evropa ne potrebuje, in to samo zato, ker naj bi se v 20 tih letih uveljavili alternativni energentski viri. Naravni zemeljski plin bo še kar nekaj časa tekmoval z drugimi viri za ogrevanje, transport in električno energijo, pri čemer je možno več različnih scenarijev in modelov, kako dosegati zastavljene podnebne cilje, to je zmanjšanje ogljičnega odtisa.

Marcel Koprol: Evropski populizem: trojanski konj na evropskem političnem prizorišču

V zadnjih nekaj letih evropske stranke, ki naj bi uporabljale ideološka izhodišča populizma, postajajo čedalje bolj prepoznavne in že začenjajo ogrožati politični primat tradicionalnih političnih strank. Toda kaj v resnici pomeni in koga naj bi označevala beseda populizem, ki jo zdaj slišimo tako pogosto. V bistvu gre bolj za gibanje in njegov način političnega odzivanja, s katerim politiki mobilizirajo številčno veliko skupino ljudi proti vladajoči eliti, za katero se ocenjuje, da deluje samo v svojo lastno korist in da so njene odločitve v popolnem razkoraku z realnostjo, željami ter pričakovanji lokalnega prebivalstva. Politiki takega gibanja želijo združiti moralno in politično neomadeževane ljudi z levice, s sredine in z desnice proti vladajoči politični eliti ter jo z množičnimi protesti prisiliti k spreminjanju njihovih odločitev ter tudi k odstopu. Lahko bi celo zapisali, da je "populizem", dokler ne dobi revolucionarnih primesi, "bolj krik zapostavljene in pozabljene relativne večine", kot pa ideologija, ki bi predstavljala realno nevarnost trdno zasidranim demokratičnim civilizacijskim vrednotam naše sedanjosti.

Marcel Koprol: EU potrebuje čvrste zaveznice v bližini kriznih žarišč našega južnega sosedstva

Arabska pomlad ni prinesla ničesar, in kar je še huje, za seboj je pustila več problemov, kot jih je bilo v času njenega nastanka; naša južna soseščina je tako ostala še bolj razdrobljena in manj varna. Skoraj neverjetno je, da se EU na slabšanje razmer ne odziva in še kar okleva, saj, tako vse kaže, sploh ne ve, kaj bi storila, da bi razmere izboljšala. Nedopustno je, da evropski strategi ne prepoznajo možnosti, ki se ponujajo in ne začnejo načrtovati tesnejše sodelovanje in ne pripravljati pogoje za izdatnejšo podporo trem, za regijo prepoznavno stabilnejšim državam na našem južnem obrobju: v mislih imamo Jordanijo, Tunizijo in Maroko. Svež pogled na prihodne odnose z omenjenimi državami bo prinesel novo energijo, s katero bi lahko medsebojno sodelovanje postavili na trdne, predvidljive in stabilne partnerske temelje.

Vojko Kuzma: Uzbekistan - novi vodja, stari režim, enaka geopolitika

V srednjeazijski geopolitični in zemljepisni regiji, ima dokaj ključno vlogo prav Uzbekistan, zaradi svoje osrednje lege. Najbolj poseljena srednjeazijska država je samozadostna glede energentov in električne energije in zato velja za najbolj samozadostno in neodvisno srednjeazijsko državo. Srednjeazijske države, ki nikoli niso slovele po svoji demokratičnosti, spoštovanju človekovih pravic in vladavini prava so mednarodno interesno razpete v trikotniku: varnost, energetika in človekove pravice, geopolitično pa razpete med tri velike igralce: Rusijo, Kitajsko in ZDA. Žal v mednarodni interesni konstelaciji omenjeni trikotnik: varnost, energetika in demokracija, oziroma človekove pravice običajno predstavlja tudi hierarhično interesno lestvico gledanja Zahoda na Srednjo Azijo. Zahodna vojna proti terorizmu po 11. septembru 2001 je odsevala tudi v Srednji Aziji in to na način, ki je srednjeazijskim režimom povečal ceno in tudi razširil prostor za politično laviranje med ZDA in Moskvo (geopolitično) in Kitajsko (gospodarsko). Prav Uzbekistan je morda najbolj izrazit primer takšnega modela. Za Kitajsko je Uzbekistan pomemben ekonomsko, za Rusijo je to del ruske identitete, ZDA pa predvsem vidijo sebe kot dejavnik, ki bi krepil srednjeazijsko in širšo regionalno stabilnost. Problem ZDA je v tem, da ne po vloženih sredstvih, in ne po obsegu ne morejo konkurirati kitajskemu mega projektu Svilna pot, da ne morejo nadomeščati zgodovinskih in kulturnih srednjeazijskih povezav z Moskvo, in da tudi ne morejo zelo pogojevati in izpostavljati svoje zunanjepolitične demokracijske agende. Slednjo lahko srednjeazijski vladarji zelo hitro razumejo kot pretirano poseganje v svoje dolgoletne nespremenjene režime in ZDA posledično odtegujejo predvsem varnostno - vojaško sodelovanje. ZDA so tako obsojene na nehvaležno vlogo monete v kupčkanjih srednjeazijskih samodržcev med Moskvo, Pekingom in Washingtonom.V Taškentu so že dosegli dogovor in za vršilca dolžnosti predsednika do 4. decembra, ko bodo volitve, imenovali dolgoletnega predsednika vlade Šavkata Mirzijojeva (59). Tesni sodelavec pokojnega Karimova, in predvidljivi predsedniški zmagovalec, ki je kot premier tudi sam uporabljal Karimove metode vladanja, pušča malo dvomov in nejasnosti. Morda bo še njegov največji bodoči test v tem, ali bo pustil, ali pa zaprl Natov urad za stike v Taškentu.

Marcel Koprol: Evropska vojska: nepotrebno obujanje neuresničljive ideje

Brez dvoma sta ponovnim razpravam o ustanovitvi samostojne evropske vojske pripomogla dva dejavnika: napovedani Brexit in zelo neposrečene izjave enega od ameriških predsedniških kandidatov o njegovih pogledih na vlogo zveze Nato in na reševanje kritičnih razmer na nekaterih svetovnih kriznih žariščih. Čeprav ni namen tega razmisleka podrobnejša analiza ameriške predvolilne predsedniške kampanje ter v njej izrečenih obljubah in političnih zavezah, ji je uvodoma vseeno potrebno nameniti nekaj misli. Predvsem moramo poudariti, da je vsega obžalovanja vredno dejstvo, da se je del svetovne skupnosti, namesto, da bi počakal do konca volitev ter takrat začel preverjati, ali bodo nespretne in povsem neprimerne izjave, izrečene v žaru na samem začetku ameriške predvolilne kampanje, resnično postale del ameriške zunanje politike, nanje začel posredno odzivati. Med njimi posebej izstopajo javni nastopi predsednika EK Junckerja in uradnih predstavnikov držav članic Višegrajske skupine (V4), ki so prej zvezo Nato in njeno najmočnejšo članico, ZDA, videli kot garanta za svojo in evropsko varnost, zdaj pa, kot da se jih je polastila panika, so se začeli javno zavzemati za ustanovitev evropske vojske.

Marcel Koprol: Dileme, ki ob reševanju begunske problematike zaznamujejo vprašanje solidarnosti med državami članicami EU

Migracijska politika je izredno občutljiv problem, ki je za evropske državljane, kot celoto in državljane posameznih držav članic, posamično, notranje politično izjemno pomemben in je nanj njihovo odzivanje, zaradi njegove specifičnosti in kompleksnosti, še veliko bolj nepredvidljivo. Brezplodnost iskanja sprejemljivih rešitev, s katerimi se ukvarjajo evropski birokrati, voditelji evropskih institucij ter voditelji nekaterih največjih držav članic EU, bi bila lahko celo tragikomična, če ne bi bila zaradi posledic njihovega vrtenja v začaranem krogu in vračanja na izhodiščno točko dvomljivih političnih rešitev, škodljiva in zelo nevarna.

Marcel Koprol: Reševanje projekta, imenovanega EU

Šele po britanski odločitvi, da zapustijo EU, se je integracija dokončno zavedla, da so brezskrbni časi že davno mimo. Zato trditev, da je EU v krizi, ni nič novega, saj se kriza vleče že nekaj let. Bi pa zato sočasna ugotovitev, da je EU izgubila status pomembnega mednarodnega akterja, ki sicer tudi ni nova, morala biti za EU zelo zaskrbljujoča. Zavedanje, da se bo začela EU po Brexitu krčiti, pa je novo in šokantno, saj ni bilo še nikdar doživeto. Do zdaj smo vedno govorili le o širitvi, o prošnjah evropskih držav, da jih EU sprejme v svoje članstvo, zdaj pa smo začeli govoriti o krčenju članstva, o tem, da prebivalstvo ene od velikih evropskih držav v sedanji usmeritvi delovanja naše integracije ne vidi nobene perspektive.

Vojko Kuzma: BREXIT

Po Brexitu se porajajo številna vprašanja, odgovori nanje pa so lahko bodisi protislovni, lahko da tudi hipotetični, ponekod pa tudi nejasni. Gospodarsko gledano je gotovo, da ne Združeno kraljestvo in ne preostala EU s tem ne bosta pridobili. Katastrofični scenariji glede gospodarstva Združenega kraljestva zaradi izstopa so pretirani in nerealni. Možne so različne modalitete trgovinskega dogovora z EU, tako imenovani švicarski, norveški, kanadski ali pa WTO model, z nekaterimi mešanimi prvinami. Problem je, če bomo v EU vztrajali, da je izstop otočanov predvsem politično, ne pa ekonomsko vprašanje. Prvo je sicer pomembno in več dimenzionalno, drugo pa bistveno in ključno. Britanski dostop do skupnega trga EU bi bil najboljša in najbolj zaželena rešitev v pogajanjih, ki sledijo. V poplavi stališč, pogledov in razmišljanj v EU po brexitu, so razmišljanja o federativni ureditvi EU v manjšini.

You are here: Home PERSPECTIVES