www.cep.si

Perspectives

Logo perspectivesPerspectives represent an online platform, established by the Centre for European Perspectives and partners, for different authors and analysts to publish, present and disseminate their work. Perspectives publish different opinions, reviews, review papers, policy papers, practitioner papers, strategies and academic (scientific) papers.

The subject coverage of Perspectives covers the broad fields of international relations, foreign policy issues, diplomacy and international economy, but are not limited only to it.

The online platform enables authors to disseminate their work among the CEP network of think tanks and their research partner institutions. All authors and contributors are thus invited to submit their work at This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it., where all the received documents will be reviewed and commented before publishing by the editorial board:

dr. Gorazd Justinek
dr. Stanislav Raščan

Marcel Koprol: Velikonočni sporazum, Severna Irska in Brexit

Ko so britanski konservativci, predvsem njihov proti evropski integraciji usmerjeni del, vehementno pripravljali referendum o britanskem izstopu iz evropske integracije, sploh niso razmišljali o celovitih posledicah take odločitve, saj slednje ne bodo spreminjale samo britanskih odnosov z državami članicami EU, ampak bodo globoko zarezale tudi v tkivo Združenega kraljestva (ZK), kot enovite državne tvorbe. Ko kot neobremenjeni evropski opazovalci post referendumskega dogajanja presojamo razmere v katerih se zdaj nahaja ZK, se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so bili njihovi nameni povsem politične – in nikakor vsebinske – narave: zato je bilo v takem vzdušju racionalno razmišljanje še bolj odrinjeno na stranski tir.

Vojko Volk: OPERACIJA ALBA 1997 - Primer uspešne vojaške misije za zaščito prebivalstva in države v krizi

Operacija ALBA 1997, mednarodna vojaška misija, ki je bila vzpostavljena z namenom, da zaščiti prebivalstvo bankrotirane in v državljansko vojno potegnjene Albanije, je bila brez dvoma ena najuspešnejših, vzorno vodenih in uspešno izpeljanih vojaških misij na svetu po drugi svetovni vojni. Za povrh je bila tudi ena najkrajših, saj je trajala vsega 4 mesece in je bila bržčas tudi zato tako učinkovita. Ob nastopu misije, ki je bila odobrena s strani VS ZN in katere glavnino so sestavljale vojske držav članic NATO, je bila Albanija v popolnem kaosu in na robu državljanske vojne. Pred nastopom misije je bilo v Albaniji že več kot 2000 mrtvih in na tisoče ranjenih, prebivalstvo pa je bilo dnevno terorizirano od oboroženih tolp in mafijskih klanov. Ob zaključku misije, katere končni cilj je bil zagotovitev varnega in stabilnega okolja za izvedbo svobodnih volitev, je bila Albanija skoraj v celoti sposobna opravljati temeljne funkcije države, v prvi vrsti tiste, povezane z varnostjo prebivalstva in premoženja. Že čez nekaj let je bila Albanija toliko stabilna, tako gospodarsko kot politično, da je lahko krenila po poti približevanja EU in vstopanja v NATO. Albanija je danes članica NATO in je kandidatka za vstop v EU tudi zahvaljujoč uspešni vojaški misiji ALBA.

 

Stanislav Raščan: Vloga slovenske diplomacije in prizadevanja prvih slovenskih diplomatov pri urejanju državnih meja v Prekmurju po 1. svetovni vojni

V Sloveniji je veliko znanstvene in poljudne literature napisano o urejanju severne meje oz. Koroške in zahodne meje oz. Primorske po 1. Svetovni vojni. O urejanju državnih meja v Prekmurju ni napisanega veliko. Najbrž je to posledica dejstva, da se je jugoslovanska in slovenska delegacija na mirovni konferenci v Parizu bolj zavzemala za Koroško in Primorsko, medtem, ko je Prekmurje s Štajersko pripadlo Sloveniji oz takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po zaslugi nekaterih odličnih slovenskih diplomatskih pogajalcih in tudi odločnih vojaških posegih generala Maistra, ki so podprli diplomatska prizadevanja in geopolitično sploh omogočili združitev Prekmurja z matičnim narodom. Pri priključitvi Prekmurja k matični domovini je prispevalo tudi pozitivno ali vsaj nevtralno stališče takratnih velesil in zmagovalk Velike vojne Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Japonske in Italije. Večina držav zmagovalk je tudi poslala svoje diplomate na mejno področje med Slovenijo in Madžarsko, da so nadzorovali urejanju meje po koncu pogajanj.

Vojko Volk: Albansko vprašanje in usoda Balkana

"Zveza Kosova in Albanije je realna možnost v primeru, ko bi regija izgubila perspektivo vstopa v EU".
/Edi Rama, PV Albanije, april 2017/

Odziv EU na skrbno premišljeno provokacijo PV Albanije, Edija Rame, ki se ji je smel pridružiti tudi PR Kosova Hashim Thaci, je bil pričakovan in uradniško votel; "EU ostaja zavezana perspektivi širitve na Zahodni Balkan, kar je nedavno podprl tudi Evropski svet. EU še nadalje podpira procese sprave in pomiritve ter regionalnega sodelovanja". Če bi uradniki v Bruslju vedeli, kako prazno, odtujeno in sprenevedavo zvenijo tovrstne izjave v soočenju z realnostmi Balkana in med ljudmi, ki se že dolgo počutijo povsem zapuščene, tako od EU kot od ZDA, bi se tovrstnim praksam odpovedali. Navsezadnje je Edi Rama zgolj napovedal prihodnost, kakršno lahko vidi vsak, ki se malo resneje ukvarja z Balkanom.

Vojko Kuzma: Zakaj narodi propadajo? (Daron Acemoglu, James A. Robinson)

zakajnarodiNa splošno uveljavljena prepričanja, da so najrazvitejše tiste države, ki se nahajajo v severnem, oziroma zmernem pasu, da so to države, ki so pretežno prežete s protestansko in katoliško etiko, in da so to države, ki imajo na voljo zadosti naravnih virov in bogastev - ne držijo. To ugotavljata in podrobno dokazujeta avtorja knjige "Zakaj narodi propadajo", Daron Acemoglu in James A. Robinson. Osnovno gibalo večnega Smithovega vprašanja o bogastvu narodov, avtorja najdeta in skozi celotno knjigo konsistentno in podrobno izpeljujeta - v političnem, in ekonomskem sistemu. Delita ju na inkluzivne in ekstrakcijske. Inkluzivni politični in ekonomski sistemi so takšni, ki imajo visoko stopnjo legitimnosti. To so takšni politični sistemi, ki so demokratični, ki omogočajo politično participacijo širokim množicam, vzdržujejo nediskriminatorni pravni sistem, so centralizirane z vidika veljave prava, in relativno enakomerno razporejajo družbeno bogastvo. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo svobodno ekonomsko tekmovanje med različnimi subjekti, ki omogočajo stumulacijo, inovacije in razvoj, blagostanje, ter niso v rokah ožjih političnih skupin. Kot antipod inkluzivnih, vključujočih političnih in ekonomskih sistemov avtorja postavita ekstraktivne, izkoriščevalske politične in ekonomske sisteme. To so takšni politični sistemi, v katerih imajo posamezne skupine monopol na oblasti, ki ne omogočajo paprticipacije širokim množicam, ki imajo pomanjkljive ali nedelujoče predvsem pa diskriminatorne pravne sisteme. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo ekonomsko participacijo zgolj ožjim skupinam, ki jih omogoča in dopušča ekstraktivni politični sistem, in ki preliva dohodke v monopolne oblastne skupine. Ekstraktivni ekonomski sistemi so neinovativni, nerazvojni in nestimulativni, predvsem pa vodijo v gospodarsko stagnacijo in propadanje držav in narodov. Zgodovinsko gledano sta oba sistema v večni medsebojni evolucijski napetosti. Avtorja na podrobnem prikazovanju zgodovinskega razvoja v zadnjih stoletjih dokazujeta, da je razvoj najbolj razvitih sedanjih držav potekal skozi zgodovino vplivanja dejavnikov, ki so od političnih sistemov zahtevali inkluzivnost ekonomskih sistemov, hkrati pa je med obema sistemoma tudi povratna zanka.Inkluzivni ekonomski sistemi predpostavljajo inkluzivne politične sisteme, kar zgodovinsko poteka, kot pravita sama "v obliki kreativne destrukcije" (evolucije, revolucije, transformacije), lahko pa da takšni procesi potekajo tudi retrogradno in ekstraktivni politični sistemi pritiske ekonomskega sistema po inkluzivnosti in kreativni destrukciji odbijejo in prenesejo, in ekonomski sistem zacementirajo v ekstraktivni obliki. Take države in taki narodi po pravilu nazadujejo, se ne razvijajo in propadajo. Zgodovinsko gledano tako ni bilo ne nujno in ne neizbežno, da so bogate države nastale tam, kjer so danes, oziroma, da so to prav tiste z določenimi kulturno - religijskimi vzorci. Zgodovinsko gledano bi bilo tudi mogoče, da bi se denimo na ozemlju današnje Južne Amerike, ki je bila v času začetka kolonizacije bolj razvita od Severne, in visoko politično ekstraktivna, a z vidika upiranja kolonizaciji šibka zaradi decentraliziranosti in partikuliranosti, lahko, obratno gledano, uspešneje zoperstavila kolonizaciji in se razvijala drugače, predvsem pa hitreje od Severne Amerike. Za to je imela boljše predpostavke. Možno bi tudi bilo, da bi srednjeveška Japonska in srednjeveška Kitajska namesto zapiranja vase in samoomejevanja lastnih, za tedanje razmere vrhunskih pomorskih zmogljivosti skušali delovati in tekmovati globalno, kar bi vplivalo na današnji drugačen svet. Zelo verjetno bi se Zahodna Evropa in s tem svet razvijali drugače, če ne bi prišlo do epidemije kuge, posledičnega propada fevdalizma v zahodni Evropi, demonopolizacije monarhove čezatlantske trgovine, kolonializma, suženjstva in tako dalje. Avtorja opozarjata, da tudi ni ne nujno in ne neizbežno, da Zahod zadrži svojo razvojno prevlado tudi v bodoče. Ekonomska in politična moč se lahko hitro izgubita in raztopita, če nista oba sistema inkluzivna, lahko rečemo tudi – visoko legitimna. Avtorja se v resnično obsežnem in poglobljenem delu, ki mu ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali pa nekonsistentnosti, sicer ne lotevata nekaterih novonastalih elementov in dejavnikov razvoja, na primer okoljskih izzivov in njihovega vpliva na sodobni razvoj, migracij in pa staranja prebivalstva. Morda pa čas in prostor za tovrstne, in še kakšne druge izzive najdeta v kakšnem njunem prihodnjem delu.

Jurij Žerovec: Ekvador: Kaj lahko pričakujemo od novega predsednika Lenina Morena - Ali bo zvest naslednik politike Rafaela Corree?

ekvadorfotoV Ekvadorju je 2. aprila potekal drugi krog predsedniških volitev. Državna volilna komisija (CNE) je po preštetju 99,61 % vseh glasov razglasila zmago kandidata vladajoče levo usmerjene Državljanske zveze (Alianza Pais) Lenina Morena Garcesa, ki je zbral 51,16 % glasov. Njegov tekmec, kandidat opozicije Guillermo Lasso pa je dobil 48,84 %. Moreno je doslej opravljal funkcijo podpredsednika države, Lasso pa je bivši bančnik in bivši finančni minister.

 

Marcel Koprol: Kaj storiti z Lukašenkom in njegovo Belorusijo

Ker države članice EU večino svoje javne diplomatske pozornosti v delu odnosov s tretjimi državami namenjajo njeni veliki sosedi, Ruski Federaciji, ostajajo bilateralni odnosi med EU in Belorusijo povsem pričakovano potisnjeni na obrobje evropskih zunanje političnih prioritet. Zato ocena, da so odnosi držav članic EU do Lukašenka in njegove Belorusije neusklajeni, nedorečeni in ne temeljijo na prepoznavnih ter trdnih pogajalskih podlagah, ni nikakršno pretiravanje. Njihova nedorečenost je očitna, saj jih lahko zlahka umestimo v zelo širok zunanje politični spekter, ki ga definirata dve povsem diametralni skrajnosti: na eni strani imamo nekakšen napol dogovorjen poskus uvajanja občasnih sankcij, na drugi strani pa se nakazujejo obrisi čedalje bolj razločno izraženih pričakovanj po boljšem sodelovanju in tesnejših stikih z Lukašenkovim režimom. Zapisano pa, žal, pomeni tudi to, da EU sodelovanje gradi na pragmatični improvizaciji, torej na sprejemanju dnevnih odločitev, kadar (in če) na dnevni red njenih razprav zaideta Belorusija in njen diktatorski predsednik, kar meče na EU in uporabnost njene zunanje strategije zelo slabo luč.

Branko Zupanc: Turčija po referendumu

Turki so na referendumu 16. aprila izglasovali ustavne spremembe, s katerimi je predsednik Erdogan dobil obsežna dodatna pooblastila. Nepričakovano tesen izid še naprej povzroča burne reakcije tako turške opozicije, ki si prizadeva dokazati volilne manipulacije, kot tudi precejšnjega dela svetovne javnosti. Poglejmo nekaj podrobnosti, ki lahko nekoliko bolje pojasnijo razmere po referendumu.

Iztok Mirošič: Regionalni (ne)red na Bližnjem Vzhodu: Zgodovinske dediščine in sedanji premiki

Konferenca na John Hopkins šoli za napredne študije mednarodnih odnosov v Bologni se je posvetila analizi zgodovinskih, socialnih, ekonomskih in političnih vidikov razvoja na Bližnjem Vzhodu (BV) z osvetlitvijo glavnih konceptov delitve in meja na BV. Za razumevanje sedanjega stanja je potrebno zgodovinsko razumevanje regije, na osnovi česar je lažje definiranje novih potencialnih regionalnih redov na BV v sodobnosti, za katero so značilni novi državni in nedržavni akterji, regionalni in mednarodni, ne-mediteranski, ki vstopajo v geopolitiko BV, predvsem ZDA in RF, pa tudi Kitajska in Zalivske države.

Branko Zupanc: Razvojni cilji v Bosni in Hercegovini

V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je Bosna in Hercegovina v vojni, ki jo je vsaka etnična skupina razumela kot domovinsko in obrambno, pretrpela ogromno škodo, tako moralno kot materialno, o številu žrtev spopadov in nasilja pa si nekoč nasprotne strani še vedno niso povsem enotne. Daytonski sporazum je kljub številnim pomanjkljivostim uspel dokončno prekiniti spopade in ustvariti pogoje za kolikor toliko normalno življenje v tej državi, o kateri imajo politiki kot predstavniki treh narodov precej različna mnenja.

V procesu obnove infrastrukture in kreiranja politike vzdržnega razvoja so v Bosni in Hercegovini upoštevali mednarodno zastavljene milenijske razvojne cilje (milenijski razvojni ciljevi – MRC). Ti cilji so sicer kreirani za vse, vendar so prilagojeni posameznim državam, posebno še državam z nizkimi dohodki.

Marcel Koprol: Severna Koreja in Trumpova administracija

Več kot očitno je, da, v svoji geostrateški percepciji varovanja ameriških interesov na mednarodnem prizorišču, ameriški predsednik Trump namenja posebno pozornost daljnovzhodni regiji, kjer, zaradi bližine močne regionalne sile Kitajske, želi dodatno zaščititi ameriške interese in njihov regionalni vpliv. V tem kontekstu zavzema zelo pomembno mesto tudi odnos do Severne Koreje in njenega diktatorskega predsednika, saj gre za državo, ki ji, zaradi neprestanega oboroževanja in nepredvidljivosti ravnanja njenega predsednika Kim Jung-Una, zelo težko poiščemo primerljivo državo na geopolitičnem zemljevidu daljnovzhodne regije, če ne celo v celotnem mednarodnem okolju. Severna Koreja, kot država, sploh ne bi bila tako problematična, če ne bi bila del razdeljenega Korejskega polotoka in ne bi razpolagala z omejenimi količinami jedrskega orožja, s številnimi raketnimi izstrelki kratkega in srednjega dometa ter se ne bi pospešeno pripravljala na izdelovanje lastne medcelinske rakete. Če pa bi uspela uspešno obvladati tudi tehnologijo izdelave takih raket, bi država že prestopila prag lokalnega vojaškega akterja in se spremenila v nevarno grožnjo regionalni, pa tudi globalni varnosti.

Vojko Kuzma: Vzhodno azijski strateški pentagram: ZDA-Kitajska-obe Koreji in Japonska

perspectives pentagramVzhodna Azija postaja prizorišče merjenja moči v strateškem pentagramu: ZDA, Kitajska, Japonska in obe Koreji. Severnokorejska problematika ostaja neznanka v vzhodnoazijski geopolitični enačbi, z bolj ali manj nejasnimi rešitvami. Problematika Korejskega polotoka je nerešljiva brez soudeležbe ZDA na eni, in Kitajske na drugi strani. Za trikotnik Kitajska-Južna Koreja-Japonska je značilno, da so vse tri najbolj gospodarsko propulzivne države v regiji. Na poslabšanje kitajsko-japonskih odnosov in tudi južno korejsko-japonskih odnosov vplivata dva osnovna dejavnika. Prvo je sprememba moči med njimi, ter sočasni divergenti strateški interesi, ki so delno pogojeni z divergentnimi varnostnimi ogroženostmi in gospodarsko močjo. Japonska se s položaja drugega svetovnega gospodarstva umika Kitajski. Ne Kitajska in ne Južna Koreja nista več tako odvisni od japonskih naložb, kot v preteklosti. Azijska trojica se sicer gospodarsko povezuje, na drugi strani pa tudi vedno bolj dojema kot resno medsebojno konkurenco. Južna Koreja je visoko odvisna od izvoza na Kitajsko. Južnokorejsko politiko do Kitajske na eni strani oblikujejo in tudi omejujejo štirje dejavniki. Prvič, je to izredna asimetrija med južnokorejskimi in kitajskimi zmogljivostmi in strateškimi potenciali. Drugič, je to njena velika gospodarska odvisnost od Kitajske. Tretjič, po južnokorejskih ocenah je kakršen koli napredek pri povezovanju s Severno Korejo (združevanje) nemogoč brez Kitajske. Četrič, Južna Koreja si ne želi biti vmesna država in kolateralna škoda v morebitnem spopadanju med ZDA in Kitajsko. Ker Peking in Seul nista medsebojno obremenjena z geopolitičnim tekmovanjem, so možnosti za nekonfliktno sodelovanje v osnovi večje. Vse tri države (Kitajska, Južna Koreja, Japonska) imajo divergentne varnostne poglede in ocene. Za Južno Korejo je Severna Koreja, ne pa Kitajska vir varnostnega ogrožanja, ob tem pa jih skrbi tudi morebitno ameriško-kitajsko konfrontiranje v regiji. Za Japonsko pa je takšen vir ogrožanja ob Severni Koreji tudi Kitajska, s svojimi izjemnimi gospodarskimi in vojaškimi zmogljivostmi. Kitajska in Južna Koreja, Japonsko dojemata tudi kot revizionistično državo, ki želi pridobivati izgubljene pozicije v drugi svetovni vojni. Kitajski vzpon dojemajo kot grožnjo svoji prevladi tudi ZDA, in ga želijo upočasnjevati in omejevati. Ključni vzhodnoazijski igralci Kitajca, Južna Koreja in Japonska so obremenjeni tudi z zgodovinskimi bremeni, ozemeljskimi pomorskimi spori, pa tudi splošnim, in vzajemnim nezaupanjen. Ameriško okrepljeno prisotnost v Aziji in ameriška zavezništva z Japonsko in Južno Korejo, Peking dojema kot lastno obkoljevanje in strateško onemogočanje. Postavlja se vprašanje, ali bo severnokorejski problem še naprej ostal najbolj dominantno varnostno in geopolitično vprašanje, ki bremeni Vzhodno Azijo, ali pa bodo to postali sino-japonski odnosi. V naslednjih dveh mesecih se bosta zvrstila dva, za regijo pomembna dogodka, aprilsko srečanje kitajskega in ameriškega predsednika, in majske južnokorejske predsedniške volitve.

Branko Zupanc: Učinki priseljevanja iz latinske Amerike v Združene države Amerike

V zadnjih dvajsetih letih vpliv imigrantov iz latinske Amerike na gospodarstvo, politiko in družbo v Združenih državah Amerike stalno narašča. Ta skupina trenutno v državi s skupno 320 milijoni prebivalcev šteje 55 milijonov ljudi, od tega dve tretjini izvirata iz Mehike. Tako ima vsak šesti prebivalec Združenih držav Amerike srednje oziroma južnoameriške korenine.

Marcel Koprol: Posodobljena ruska vloga na indijskem podkontinentu

V kratkem obdobju Trumpovega vodenja ZDA se že nakazujejo obrisi odstopanja od ustaljenih ameriških pozicij tudi v drugih delih mednarodnega političnega prostora, saj se čedalje razločneje zrcalijo znaki nezainteresiranosti nove ameriške administracije do posameznih kritičnih problemov v nekaterih regijah mednarodnega prizorišča. Med te lahko zagotovo uvrstimo tudi indijski pod kontinent, oziroma celotno južnoazijsko področje, kar mednarodno skupnost, predvsem pa obe državi, Pakistan in Indijo, pušča v veliki negotovosti. Ker v svojih dosedanjih nastopih aktualni ameriški politični voditelji niso niti javno pojasnili svojih pogledov na zgodovinski spor med Indijo in Pakistanom glede suverenosti nad Kašmirjem, niti niso spregovorili o latentni nevarnosti ponovnih terorističnih napadov ter izzivanja s strani obeh držav na spornem ozemlju, ki si ga sosedi lastita od prvega dneva njune samostojnosti, je zaskrbljenost v regiji povsem na mestu. Nenadna ameriška odbojnost do regije in opazno izmikanje njeni nekdanji vlogi, ki izhajata iz vsebinske platforme predvolilne predsedniške kampanje, kot tudi iz zadnjih izjav uradnih ameriških politikov, v Moskvi nista ostali neopaženi, saj ji ponujata odlično priložnost za prevzemanje vpliva v južno azijski regiji.

Vojko Kuzma: Kitajsko - evropski odnosi

kitajskaV času zdajšnjega predsednika Xi-Jinpinga je Kitajska zaostrila retoriko glede regonalnih ozemeljsko-pomorskih zahtev, postala je aktivnejša v odnosu do soseščine s pobudo, kot je Svilna pot, začela je graditi multilateralne ustanove (AIIB, Razvojna banka BRICS), ki sicer postajajo paralelne zahodnim ustanovam,hkrati pa jih ne izrinjanjo, povečala je svoja prizadevanja za reformiranje OZN, vključno s področjem mednarodne varnosti in reformami OZN, bistveno je spremenila svoj nekdaj odklonilni odnos do medanrodnih prizadevanja glede podnebnihs prememb in na sploh je postala mednarodno aktivnejša. Aktualni kitajski predsednik je obiskal več držav kot vsi predhodniki. Ne glede na nižje stopnje rasti, je azijska velikanka dosegla do zdaj nezabeležene stopnje vlaganj v tujini, ki so že presegle tuje naložbe doma. Odnosi z EU so zanjo predvsem gospodarsko in tehnološko-razvojno pomembni. Kitajska vidi EU kot politični subjekt, ki je sicer notranje krhek, a še vedno stabilen, in ki ji lahko pomagati legitimizirati njen želeni položaj svetovne supersile številka dve. Skupno evropsko tržišče je za Kitajsko strateško pomembno in potrebno. Hkrati si prizadeva za dobre odnose z vsemi članicami EU. Evropa za Kitajsko ne predstavlja geopolitične nevarnsoti. Zdi se, da je taka ocena vzajemna. Svoj odnos z EU ocenjuje tudi skozi prizmo evroatlatnskih odnosov. Kitajsko skrbi porast protievropskih usmeritev znotraj EU, ker bi to lahko krepilo protekcionistične politike, ki so izrazito v nasprotju s kitajskimi interesi. EU je zanjo najpomembnejši globalni gospodarski partner. Kitajska ne vidi nekega velikega strateškega konflikta z EU na obzorju. Visoko vrednoti odnose z EU kot celoto, pa tudi nekaterimi članicami, posebno Nemčijo, Združenim kraljestvom in Francijo. Po mnenju kitajskih strokovnjakov, bi potencialna jabolka spora z EU lahko predstavljala predvsem: kitajske naraščajoče potrebe po uvozu energentov, kitajska gospodarska in politična prisotnost v Afriki, kitajski (nezadostni) ukrepi ne pdoročju podnebnih sprememb. Hkrati kitajski politični načrtovalci menijio, da omenjena potencialno problematična področja nimajo tolikšne teže, da bi lahko obremenila celoto evropsko-kitajskih odnosov. Na nekaterih področjih Kitajska od evropskih partnerjev pričakuje zunanjepolitično zadržanost, to so predvsem nekatere "zimzelene teme" predvsem Tibet, Xinjang, Honk Kong, Tajvan, v zadnjem času pa tudi Južnokitajsko morje in Vzhodnokitajsko morje. Eropsko zadržanost si želi Kitajska tudi glede kitajsko-ameriških odnosov, posebno v Vzhodni Aziji. Evropa mora pozorno spremljati kitajski razvoj, saj bo kot pomembna spremenljivka vplival na dinamiko kitajskih odnosov z Evropo. Za Evropo je v strateškem interesu, da v svetovni ureditvi prevladujejo načela multilateralizma in da pri tem išče pomembne zaveznike. Pomembno je, ker je Evropska komisija kitajsko Svilno pot podprla, na drugi strani pa tudi Kitajska poudarja, da bo projekt 16+1 vodila v skladu z evropskimi pravili. Za članice EU in pa članice skupine 16+1 je odprtih veliko možnosti za sodelovanje z azijsko velikanko. V sedanjem času okoli 90 odstotkov vse evropske trgovine z Azijo poteka skozi Sueški prekop, pri čemer največji delež odpade na severnoevropska pristanišča (Hamburg, Rotterdam), samo 10 odstotkov pa na Severni Jadran. Novodobna Svilna pot odpira nove in dodatne možnosti za promet med Azijo in srednje in jugovzhodnimi evropskimi državami bodisi na samem Jadranskem, bodisi Jonskemu morju, saj bo Kitajska potrebovala številne in tudi različne poti vstopanja v Evropo. Podobno velja tudi za kopenske "svilne" povezave.

Iztok Mirošič: Utirjanje, "Najprej Amerika" v novi zunanji politiki Združenih držav Amerike in Evropa

trumpV slabih dveh mesecih od prevzema oblast je zunanja politika predsednika Trumpa dobesedno preplavila zemljevid sveta: od groženj s trgovinsko vojno predsedniku Mehike, odpovedi Transpacifiškega prostotrgovinskega sporazuma(TPP, ki je imel potencial 40% globalne trgovine), začetek odpovedi sporazuma NAFTA, zmeda v politiki do Kitajske, najava ustanovitve komisije za preučitev zmanjšanja prispevkov OZN , žaljivega pogovora z avstralskim predsednikom vlade, zmedene bližnjevzhodne zunanje politike, dvorjenja Rusiji in skrajno desnim evropskim strankam z navdušenjem nad Brexitom, dvomljivih varnostnih sporočil zaveznikom v Evropi in po svetu (npr da so bile ZDA dolgo enako izkoriščane tako s strani zaveznikov kot sovražnikov) do prepovedi sprejema beguncev in vstopa potnikov iz selekcioniranih muslimanskih držav, ki je doživel globalno neodobravanje in ponižujočo sodno zavrnitev v ZDA. Kot da se volilna kampanja v kateri je kandidat Trump grozil z vzpostavitvijo novega svetovnega trgovinskega reda, ukinitvijo multilateralizma in varnostnih garancij zaveznikom še nadaljuje.

Florent Marciacq / Tobias Flessenkemper / Ivana Boštjančič Pulko: The OSCE’s Response to the Migration and Refugee Crisis

The impact of the opening and closing of the “Balkans route” on the work of the OSCE Missions in Albania, Bosnia & Herzegovina, Kosovo, Macedonia, Montenegro and Serbia

The migration crisis that hit Europe from the opening of the Balkans route in late summer 2015 to its purported closing in the beginning of 2016 has had a differential impact on the work of the field operations deployed by the Organisation for Security and Cooperation in Europe (OSCE) in Southeast Europe. The article provides an overview of the activities pursued by the OSCE field operations in the Western Balkans region in response to the migration crisis. It sheds light on the gradual involvement of the OSCE Secretariat in this area. Based on field research, it scrutinises the implications the migration crisis has had for OSCE field operations in terms of monitoring activities; reporting & liaising activities; promoting a human rights-based approach to the crisis; raising awareness at the community level; building local governance and civil society capacity; building policing capacity and addressing migration-related crime; as well as supporting research activities. The research presented here shall serve as a contribution to further analysis on how far the current developments have the potential to change the work of the OSCE and its field operations in Southeast Europe.

Jure Žerovec: Kuba po Castru

Odnosi ZDA s Kubo so po zmagi revolucije v veliki meri opredeljevali kubansko zunanjo politiko in njeno pozicijo v mednarodni skupnosti. Odnosi so bili zaznamovani z nezaupanjem in konflikti vse od leta 1959, ko je Fidel Castro uspel vreči režim proameriškega diktatorja Fulgencia Batiste in vzpostavil revolucionarno socialistično državo, ki je v mednarodnem prostoru našla glavno podpornico in zaveznico v Sovjetski zvezi. V desetletjih, ki so sledila, si je vsakokratna ameriška administracija prizadevala osamiti Kubo, tako gospodarsko kot politično. ZDA so izvajale sankcije oz. embargo proti Kubi dlje kot proti katerikoli drugi državi.

Marcel Koprol: Nujno prilagajanje evropskih zunanjih odnosov novi realnosti

Prihod Donalda Trumpa v Belo hišo moramo razumeti kot močan opozorilni impulz za začetek priprave na korenite spremembe v zunanji in varnostni politiki EU. Nekatere poteze nove ameriške administracije že kažejo, da njegove predvolilne izjave o vlogi ZDA v svetu, pa tudi v manjši meri o bodočih pogojih delovanja zveze Nato, niso bile izrečene kar tja v en dan. Če se bo tak trend nadaljeval tudi v naslednjih mesecih njegovega predsedovanja, bo to predstavljalo največji odmik od dolgoletnih transatlantskih izhodišč, ki so veljala vse od konca 2. svetovne vojne. Nastajajoča Trumpova doktrina o novi vlogi ZDA v mednarodnih odnosih, v kateri se nakazujejo obrisi odmika od tradicionalnega vodilnega mesta ZDA v skupini demokratičnih držav zahodne parlamentarne demokracije, njegovi poskusi zavračanja sprejetih dolgoročnih multilateralnih obvez ter njegova odbojnost do uveljavljene politike globalne trgovinske liberalizacije lahko, vsaj za naslednja 4 leta, pomeni, da se bo vodilna vloga ZDA, kot branika liberalne svetovne ureditve, začela zmanjševati, saj naj jo bo zamenjala nova in povsem neznana politika: Najprej Amerika.

Vojko Kuzma: Severni tok 2 - med geopolitiko in ekonomijo

SEVERNI TOK 2Načrtovani rusko-nemški plinovodni projekt Severni tok 2 (NS2) odpira geopolitična, in nekatera energetsko-politična vprašanja. Na eni strani gre pri NS2 za geopolitične dimenzije, to je izločanje Ukrajine iz ruskega plinskega tranzita, na drugi strani pa za nedorečenosti glede evropskih regulativ in NS2 . Ruski Gazprom, ki je nosilec NS 2 skupaj z zahodnim kapitalom, se spreminja in prilagaja evropskemu plinskemu tržišču. Njegove možnosti političnega vplivanja in pritskanja na posamezne države se zmanjšujejo. Prilagaja se evropskim tržnim modelom in regulativam EU. Njegov monopolni položaj glede cen plina se spreminja in preusmerja v tekmo za ohranjanje tržnih deležev in preprečevanje in izrinjanje konkurence od drugod. NS2 slabi in izrinja Ukrajino iz rusko-evropskih plinskih tranzitnih povezav, ter šibi nektere druge srednjeevropske države, hkrati pa krepi nemško plinsko industrijo navznoter in njen širši regionalni položaj glede eropske plinske oskrbe. Nemčija tudi najbolj izrazito vztraja, da gre pri NS2 za komercialni projekt, ki ne podlega regulativam posameznih evropskih članic. Dejstvo je, da se je evropski plinski trg spremenil. Za razliko od zalčetka v 90-tih na njem zdaj prevladuje privatni kapital. Primer in obravnavanje NS2 znotraj EU članic po svoje predstavlja tudi vračanje v preteklo obdboje energetskih politik. Nasprotniki projekta namreč zagovajajo državni intervencionizem in centralistično politiko, ki vedno manj sodita v sodobni liberaliziran plinski trg, ki ga je Evropa dolga leta in postopoma razvijala. Sporen je tudi argument, da zemeljski plin Evropa ne potrebuje, in to samo zato, ker naj bi se v 20 tih letih uveljavili alternativni energentski viri. Naravni zemeljski plin bo še kar nekaj časa tekmoval z drugimi viri za ogrevanje, transport in električno energijo, pri čemer je možno več različnih scenarijev in modelov, kako dosegati zastavljene podnebne cilje, to je zmanjšanje ogljičnega odtisa.

You are here: Home PERSPECTIVES