www.cep.si

Perspectives

Logo perspectivesPerspectives represent an online platform, established by the Centre for European Perspectives and partners, for different authors and analysts to publish, present and disseminate their work. Perspectives publish different opinions, reviews, review papers, policy papers, practitioner papers, strategies and academic (scientific) papers.

The subject coverage of Perspectives covers the broad fields of international relations, foreign policy issues, diplomacy and international economy, but are not limited only to it.

The online platform enables authors to disseminate their work among the CEP network of think tanks and their research partner institutions. All authors and contributors are thus invited to submit their work at This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it., where all the received documents will be reviewed and commented before publishing by the editorial board:

dr. Gorazd Justinek
dr. Stanislav Raščan

Marcel Koprol: Predvolilne obljube spreminjajo globalno vlogo ZDA

Od Trumpove prve mednarodne turneje je preteklo dovolj časa, da lahko v miru na kritično analitični način presodimo njena sporočila in dosežke. Začetni del Trumpovega obiska je potekal na Srednjem vzhodu in je ostal v senci nadaljevanja njegove turneje, saj je svetovna javnost z veliko večjo pozornostjo pričakovala njegov obisk v evropskih državah, še posebej njegov prvi obisk v bruseljskih prostorih zveze Nato, kjer so prav tisti dan, za potrebe Natovega srečanja na vrhu, uradno odprli svoja vrata milijardo Evrov vrednega objekta. Prva ugotovitev je, da je turnejo ameriškega predsednika v mednarodni skupnosti vladalo izjemno zanimanje, vendar se ni izšla po pričakovanjih niti ameriške, še manj pa svetovne javnosti. Spremljalo jo je preveč diplomatskih spodrsljajev, za ustaljene mednarodne dogodke prijateljskega značaja povsem neprimernih in nenavadnih pripetljajev, izjav, ki niso povedale ničesar, a so prav zato vzbujale nova in nova vprašanja, ter preveč grobih besed, ki jih med zaveznicami v preteklosti ni bilo nikoli javno zaslediti.

Vojko Volk: TRST JE NAŠ, pa vendar naš ni

Enkratnosti Trsta je na ducate, posebnosti nešteto. Enkraten je arhitekturno, je razkošna šatulja habsburških poslopij in trgov zloženih ob morju, poln nenavadnih simetrij, ki odsevajo tevtonski red na sproščenem Sredozemlju. Poseben je po sestavi prebivalstva, še posebej bogati v času pred prvo svetovno vojno, ko so v obdobju hitrega napredka in velikega bogastva v njem živeli Italijani, Slovenci in Nemci, pa tudi Hrvatje, Srbi in drugi narodi avstroogrskega imperija. Vse od konca druge svetovne vojne je vzklik "Trst je naš" del kolektivne zavesti Slovencev vseh generacij dasiravno v samem mestu Slovenci nikoli nismo bili ne večina ne oblast. Smo pa bili absolutna večina v zaledju in vse naokrog tega mesta, ki je živelo od pridelkov, izdelkov in ulova slovenskih rok. Bil je to čas, ko je bil Trst po številu slovensko govorečih prebivalcev največje slovensko mesto in je bila Ljubljana v primerjavi s Trstom v vseh pogledih provinca.

 

Vojko Kuzma: Aktualni ameriški pogledi na svetovno trgovinsko ureditev

perspektiva 12.6Nova ameriška zunanjetrgovinska politika pod Donaldom Trumpom sproža številna vprašanja in razmišljanja, ne nujno in povsod z jasnimi odgovori. Pomeni to, da se vračamo v obdboje merkantilističnega gledanja na mednarodne odnose, kot igro ničelne vsote? Pomeni to začetek konca mednarodne svetovne trgovinske ureditve, kot jo poznamo, in kot so jo ZDA ves čas po drugi svetovni vojni zagovarjale in uveljavljale? Se napoveduje obdboje medsebojnih trgovinskih vojn? Bo med "boljšimi in novimi" trgovinskimi sporazumi, kot jih najavlja ameriški predsednik, tudi nov ameriški trgovinski sporazum z EU? Bo Kitajska od ZDA prevzela vlogo "svetilnika" na globalni ravni mednarodnih trgovinskih odnosov. Ali prihajamo v obdboje v katerem se svet preureja, in sicer mednarodno - trgovinsko, posledično pa tudi geopolitično? Je EU igralec, ki bo v takšnih razmerah pridobival ali izgubljal?

Jurij Žerovec: Ali je Hamas pripravljen plačati ceno za končanje izolacije Gaze?

hamasKot ugotavlja poročilo OZN, objavljeno septembra 2015, bo območje Gaze do leta 2020 postalo neprimerno za bivanje (uninhabitable). Ta mračna in zaskrbljujoča napoved za skoraj dva milijona prebivalcev Gaze izhaja tako iz zunanjih kot iz notranjih faktorjev. Zaporedne izraelske vojne 2008-2009, 2012 in 2014 so učinkovito uničile pogoje za normalno vsakdanje življenje v Gazi. Med temi vojnami je Izrael izvajal blokade Gaze na kopnem, na morju in v zračnem prostoru, občasno pa mu je pomagal še Egipt z blokado na kopni meji. Te blokade pomenijo eno najbolj strogih kolektivnih kazni v sodobnem svetu – to kaznovanje vključuje omejevanje dobav osnovnih življenjskih artiklov v Gazo, oviranje humanitarne pomoči, omejevanje pretoka ljudi iz in v Gazo ter mizerno stanje zdravstva in šolstva oz. izobraževanja.

 

Iztok Mirošič: Regija z Berlinskim procesom na dolgi poti v neznano EU

Zahodnemu Balkanu (države nekdanje SFRJ, minus Slovenija (danes tudi minus Hrvaška) plus Albanija), tej črni lisi v kontinentalnih združevalnih procesih, je Evropska unija po koncu zadnjih balkanskih vojn na območju nekdanje Jugoslavije že v širitvenih sklepih Evropskega sveta v Solunu leta 2003 s t.i. Solunsko agendo namenila jasno evropsko perspektivno oziroma članstvo v uniji, ko bodo države izpolnile prepisane jim pogoje pristopnega procesa. S širitvijo naj bi EU zagotavljala regiji varnost, stabilnost, povečanje družbenega in gospodarskega razvoja ter blaginje, delovanje pravne države in demokracije. Sebi naj bi zagotovila pomembne in najkrajše transportno-energetske ter gospodarsko-infrastrukturne poti med osrčjem Evrope in njenim južnim delom oziroma Bližnjim Vzhodom. Širitev EU na to območje naj bi bila torej v interesu tako držav aspirantk kot same unije. Svet EU je sicer regionalni pristop do držav Z Balkana oblikoval že leta 1996, kar je potrdilo, na podlagi zaključkov Evropskega sveta iz Feire, že vrhunsko srečanje članic EU in držav Zahodnega Balkana leta 2000 v Zagrebu z oblikovanjem okvira stabilizacijsko-pridružitvenega procesa. Območje Zahodnega Balkana je bilo tako, za razliko na primer od držav Vzhodnega partnerstva, v letih evropskega optimizma in ekspanzije neposredno vrisano v sfere interesa in delovanja Evropske unije z namenom njegovega post-vojnega preoblikovanja in vsrkanja v jedrno celoto. Evropa, EU, naj bi dejansko postala celovita.

Kje je danes v evropskih načrtih Zahodni Balkan?

 

Vojko Kuzma: "Svileni obletnici": Četrto leto kitajske pobude pas, cesta (BRI), peto leto platforme "16+1"

mericsProblem kitajske novodobne Svilne poti je, da njen model ni enako uporaben v Aziji, Afriki kot tudi Evropi, predvsem regionalnem delu pobude za države srednje in jugovzhodne Evrope poimenovanem "16+1". Kitajski modeli javnih naročil in kreditinih linij za velike infrastrukturne projekte za članice EU v "16+1," več ali manj niso primerni in atraktivni. Na strani EU obstoji bojazen, da bo Kitajska z novodobno Svilno potjo (Pas, cesta-BRI) postala preveč dominantna, v regiji CEE, to je platformi "16+1", pa preveč prisotna in vplivna na račun EU, in njenih standardov in vrednot. Gledano strateško-globalno, ne more biti v kitajskem interesu fragmenitrana in razdeljena EU, še posebej če želi Kitajska slediti svojim globalnim strateškim interesom, to je svoje ekonomsko sodelovanje in povezovanje širiti na zahod. Ocenjujemo, da postopoma in plazeče vendarle nastopa faza, v kateri Kitajska ugotavlja, da so ustanove EU nujen partner za dialog glede kitajskih naložb v Evropi, pa tudi nujen sogovornik za pogovore glede tistih projektov, ki zahtevajo medsebojno usklajevanje. Platforma EU o povezljivosti je možnost in priložnost, da Kitajska in EU bolj usklajeta svoje projekte vsaj v JVE. Zaznati je, da na Zahodnem Balkanu poteka ekonomsko tekmovanje in recimo temu, posledično geopolitično potegovanje med nekaterimi velikimi igralci: ZDA, EU, Rusko Federacijo, Turčijo, Kitajsko. Očitno je, da v regiji JVE nastaja več pobud, Berlinski proces, Brdo-Brijoni, Podonavska regija, CEI in podobne, ki se s kitajsko BRI prekrivajo, lahko pa da tudi razhajajo. BRI oziroma "16+1", v osnovi nudi možnosti za večje gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Kitajsko.

 

Marcel Koprol: Velikonočni sporazum, Severna Irska in Brexit

Ko so britanski konservativci, predvsem njihov proti evropski integraciji usmerjeni del, vehementno pripravljali referendum o britanskem izstopu iz evropske integracije, sploh niso razmišljali o celovitih posledicah take odločitve, saj slednje ne bodo spreminjale samo britanskih odnosov z državami članicami EU, ampak bodo globoko zarezale tudi v tkivo Združenega kraljestva (ZK), kot enovite državne tvorbe. Ko kot neobremenjeni evropski opazovalci post referendumskega dogajanja presojamo razmere v katerih se zdaj nahaja ZK, se nikakor ne moremo znebiti občutka, da so bili njihovi nameni povsem politične – in nikakor vsebinske – narave: zato je bilo v takem vzdušju racionalno razmišljanje še bolj odrinjeno na stranski tir.

Vojko Volk: OPERACIJA ALBA 1997 - Primer uspešne vojaške misije za zaščito prebivalstva in države v krizi

Operacija ALBA 1997, mednarodna vojaška misija, ki je bila vzpostavljena z namenom, da zaščiti prebivalstvo bankrotirane in v državljansko vojno potegnjene Albanije, je bila brez dvoma ena najuspešnejših, vzorno vodenih in uspešno izpeljanih vojaških misij na svetu po drugi svetovni vojni. Za povrh je bila tudi ena najkrajših, saj je trajala vsega 4 mesece in je bila bržčas tudi zato tako učinkovita. Ob nastopu misije, ki je bila odobrena s strani VS ZN in katere glavnino so sestavljale vojske držav članic NATO, je bila Albanija v popolnem kaosu in na robu državljanske vojne. Pred nastopom misije je bilo v Albaniji že več kot 2000 mrtvih in na tisoče ranjenih, prebivalstvo pa je bilo dnevno terorizirano od oboroženih tolp in mafijskih klanov. Ob zaključku misije, katere končni cilj je bil zagotovitev varnega in stabilnega okolja za izvedbo svobodnih volitev, je bila Albanija skoraj v celoti sposobna opravljati temeljne funkcije države, v prvi vrsti tiste, povezane z varnostjo prebivalstva in premoženja. Že čez nekaj let je bila Albanija toliko stabilna, tako gospodarsko kot politično, da je lahko krenila po poti približevanja EU in vstopanja v NATO. Albanija je danes članica NATO in je kandidatka za vstop v EU tudi zahvaljujoč uspešni vojaški misiji ALBA.

 

Stanislav Raščan: Vloga slovenske diplomacije in prizadevanja prvih slovenskih diplomatov pri urejanju državnih meja v Prekmurju po 1. svetovni vojni

V Sloveniji je veliko znanstvene in poljudne literature napisano o urejanju severne meje oz. Koroške in zahodne meje oz. Primorske po 1. Svetovni vojni. O urejanju državnih meja v Prekmurju ni napisanega veliko. Najbrž je to posledica dejstva, da se je jugoslovanska in slovenska delegacija na mirovni konferenci v Parizu bolj zavzemala za Koroško in Primorsko, medtem, ko je Prekmurje s Štajersko pripadlo Sloveniji oz takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po zaslugi nekaterih odličnih slovenskih diplomatskih pogajalcih in tudi odločnih vojaških posegih generala Maistra, ki so podprli diplomatska prizadevanja in geopolitično sploh omogočili združitev Prekmurja z matičnim narodom. Pri priključitvi Prekmurja k matični domovini je prispevalo tudi pozitivno ali vsaj nevtralno stališče takratnih velesil in zmagovalk Velike vojne Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Japonske in Italije. Večina držav zmagovalk je tudi poslala svoje diplomate na mejno področje med Slovenijo in Madžarsko, da so nadzorovali urejanju meje po koncu pogajanj.

Vojko Volk: Albansko vprašanje in usoda Balkana

"Zveza Kosova in Albanije je realna možnost v primeru, ko bi regija izgubila perspektivo vstopa v EU".
/Edi Rama, PV Albanije, april 2017/

Odziv EU na skrbno premišljeno provokacijo PV Albanije, Edija Rame, ki se ji je smel pridružiti tudi PR Kosova Hashim Thaci, je bil pričakovan in uradniško votel; "EU ostaja zavezana perspektivi širitve na Zahodni Balkan, kar je nedavno podprl tudi Evropski svet. EU še nadalje podpira procese sprave in pomiritve ter regionalnega sodelovanja". Če bi uradniki v Bruslju vedeli, kako prazno, odtujeno in sprenevedavo zvenijo tovrstne izjave v soočenju z realnostmi Balkana in med ljudmi, ki se že dolgo počutijo povsem zapuščene, tako od EU kot od ZDA, bi se tovrstnim praksam odpovedali. Navsezadnje je Edi Rama zgolj napovedal prihodnost, kakršno lahko vidi vsak, ki se malo resneje ukvarja z Balkanom.

Vojko Kuzma: Zakaj narodi propadajo? (Daron Acemoglu, James A. Robinson)

zakajnarodiNa splošno uveljavljena prepričanja, da so najrazvitejše tiste države, ki se nahajajo v severnem, oziroma zmernem pasu, da so to države, ki so pretežno prežete s protestansko in katoliško etiko, in da so to države, ki imajo na voljo zadosti naravnih virov in bogastev - ne držijo. To ugotavljata in podrobno dokazujeta avtorja knjige "Zakaj narodi propadajo", Daron Acemoglu in James A. Robinson. Osnovno gibalo večnega Smithovega vprašanja o bogastvu narodov, avtorja najdeta in skozi celotno knjigo konsistentno in podrobno izpeljujeta - v političnem, in ekonomskem sistemu. Delita ju na inkluzivne in ekstrakcijske. Inkluzivni politični in ekonomski sistemi so takšni, ki imajo visoko stopnjo legitimnosti. To so takšni politični sistemi, ki so demokratični, ki omogočajo politično participacijo širokim množicam, vzdržujejo nediskriminatorni pravni sistem, so centralizirane z vidika veljave prava, in relativno enakomerno razporejajo družbeno bogastvo. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo svobodno ekonomsko tekmovanje med različnimi subjekti, ki omogočajo stumulacijo, inovacije in razvoj, blagostanje, ter niso v rokah ožjih političnih skupin. Kot antipod inkluzivnih, vključujočih političnih in ekonomskih sistemov avtorja postavita ekstraktivne, izkoriščevalske politične in ekonomske sisteme. To so takšni politični sistemi, v katerih imajo posamezne skupine monopol na oblasti, ki ne omogočajo paprticipacije širokim množicam, ki imajo pomanjkljive ali nedelujoče predvsem pa diskriminatorne pravne sisteme. To so takšni ekonomski sistemi, ki omogočajo ekonomsko participacijo zgolj ožjim skupinam, ki jih omogoča in dopušča ekstraktivni politični sistem, in ki preliva dohodke v monopolne oblastne skupine. Ekstraktivni ekonomski sistemi so neinovativni, nerazvojni in nestimulativni, predvsem pa vodijo v gospodarsko stagnacijo in propadanje držav in narodov. Zgodovinsko gledano sta oba sistema v večni medsebojni evolucijski napetosti. Avtorja na podrobnem prikazovanju zgodovinskega razvoja v zadnjih stoletjih dokazujeta, da je razvoj najbolj razvitih sedanjih držav potekal skozi zgodovino vplivanja dejavnikov, ki so od političnih sistemov zahtevali inkluzivnost ekonomskih sistemov, hkrati pa je med obema sistemoma tudi povratna zanka.Inkluzivni ekonomski sistemi predpostavljajo inkluzivne politične sisteme, kar zgodovinsko poteka, kot pravita sama "v obliki kreativne destrukcije" (evolucije, revolucije, transformacije), lahko pa da takšni procesi potekajo tudi retrogradno in ekstraktivni politični sistemi pritiske ekonomskega sistema po inkluzivnosti in kreativni destrukciji odbijejo in prenesejo, in ekonomski sistem zacementirajo v ekstraktivni obliki. Take države in taki narodi po pravilu nazadujejo, se ne razvijajo in propadajo. Zgodovinsko gledano tako ni bilo ne nujno in ne neizbežno, da so bogate države nastale tam, kjer so danes, oziroma, da so to prav tiste z določenimi kulturno - religijskimi vzorci. Zgodovinsko gledano bi bilo tudi mogoče, da bi se denimo na ozemlju današnje Južne Amerike, ki je bila v času začetka kolonizacije bolj razvita od Severne, in visoko politično ekstraktivna, a z vidika upiranja kolonizaciji šibka zaradi decentraliziranosti in partikuliranosti, lahko, obratno gledano, uspešneje zoperstavila kolonizaciji in se razvijala drugače, predvsem pa hitreje od Severne Amerike. Za to je imela boljše predpostavke. Možno bi tudi bilo, da bi srednjeveška Japonska in srednjeveška Kitajska namesto zapiranja vase in samoomejevanja lastnih, za tedanje razmere vrhunskih pomorskih zmogljivosti skušali delovati in tekmovati globalno, kar bi vplivalo na današnji drugačen svet. Zelo verjetno bi se Zahodna Evropa in s tem svet razvijali drugače, če ne bi prišlo do epidemije kuge, posledičnega propada fevdalizma v zahodni Evropi, demonopolizacije monarhove čezatlantske trgovine, kolonializma, suženjstva in tako dalje. Avtorja opozarjata, da tudi ni ne nujno in ne neizbežno, da Zahod zadrži svojo razvojno prevlado tudi v bodoče. Ekonomska in politična moč se lahko hitro izgubita in raztopita, če nista oba sistema inkluzivna, lahko rečemo tudi – visoko legitimna. Avtorja se v resnično obsežnem in poglobljenem delu, ki mu ni mogoče očitati pomanjkljivosti ali pa nekonsistentnosti, sicer ne lotevata nekaterih novonastalih elementov in dejavnikov razvoja, na primer okoljskih izzivov in njihovega vpliva na sodobni razvoj, migracij in pa staranja prebivalstva. Morda pa čas in prostor za tovrstne, in še kakšne druge izzive najdeta v kakšnem njunem prihodnjem delu.

Jurij Žerovec: Ekvador: Kaj lahko pričakujemo od novega predsednika Lenina Morena - Ali bo zvest naslednik politike Rafaela Corree?

ekvadorfotoV Ekvadorju je 2. aprila potekal drugi krog predsedniških volitev. Državna volilna komisija (CNE) je po preštetju 99,61 % vseh glasov razglasila zmago kandidata vladajoče levo usmerjene Državljanske zveze (Alianza Pais) Lenina Morena Garcesa, ki je zbral 51,16 % glasov. Njegov tekmec, kandidat opozicije Guillermo Lasso pa je dobil 48,84 %. Moreno je doslej opravljal funkcijo podpredsednika države, Lasso pa je bivši bančnik in bivši finančni minister.

 

Marcel Koprol: Kaj storiti z Lukašenkom in njegovo Belorusijo

Ker države članice EU večino svoje javne diplomatske pozornosti v delu odnosov s tretjimi državami namenjajo njeni veliki sosedi, Ruski Federaciji, ostajajo bilateralni odnosi med EU in Belorusijo povsem pričakovano potisnjeni na obrobje evropskih zunanje političnih prioritet. Zato ocena, da so odnosi držav članic EU do Lukašenka in njegove Belorusije neusklajeni, nedorečeni in ne temeljijo na prepoznavnih ter trdnih pogajalskih podlagah, ni nikakršno pretiravanje. Njihova nedorečenost je očitna, saj jih lahko zlahka umestimo v zelo širok zunanje politični spekter, ki ga definirata dve povsem diametralni skrajnosti: na eni strani imamo nekakšen napol dogovorjen poskus uvajanja občasnih sankcij, na drugi strani pa se nakazujejo obrisi čedalje bolj razločno izraženih pričakovanj po boljšem sodelovanju in tesnejših stikih z Lukašenkovim režimom. Zapisano pa, žal, pomeni tudi to, da EU sodelovanje gradi na pragmatični improvizaciji, torej na sprejemanju dnevnih odločitev, kadar (in če) na dnevni red njenih razprav zaideta Belorusija in njen diktatorski predsednik, kar meče na EU in uporabnost njene zunanje strategije zelo slabo luč.

Branko Zupanc: Turčija po referendumu

Turki so na referendumu 16. aprila izglasovali ustavne spremembe, s katerimi je predsednik Erdogan dobil obsežna dodatna pooblastila. Nepričakovano tesen izid še naprej povzroča burne reakcije tako turške opozicije, ki si prizadeva dokazati volilne manipulacije, kot tudi precejšnjega dela svetovne javnosti. Poglejmo nekaj podrobnosti, ki lahko nekoliko bolje pojasnijo razmere po referendumu.

Iztok Mirošič: Regionalni (ne)red na Bližnjem Vzhodu: Zgodovinske dediščine in sedanji premiki

Konferenca na John Hopkins šoli za napredne študije mednarodnih odnosov v Bologni se je posvetila analizi zgodovinskih, socialnih, ekonomskih in političnih vidikov razvoja na Bližnjem Vzhodu (BV) z osvetlitvijo glavnih konceptov delitve in meja na BV. Za razumevanje sedanjega stanja je potrebno zgodovinsko razumevanje regije, na osnovi česar je lažje definiranje novih potencialnih regionalnih redov na BV v sodobnosti, za katero so značilni novi državni in nedržavni akterji, regionalni in mednarodni, ne-mediteranski, ki vstopajo v geopolitiko BV, predvsem ZDA in RF, pa tudi Kitajska in Zalivske države.

Branko Zupanc: Razvojni cilji v Bosni in Hercegovini

V prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja je Bosna in Hercegovina v vojni, ki jo je vsaka etnična skupina razumela kot domovinsko in obrambno, pretrpela ogromno škodo, tako moralno kot materialno, o številu žrtev spopadov in nasilja pa si nekoč nasprotne strani še vedno niso povsem enotne. Daytonski sporazum je kljub številnim pomanjkljivostim uspel dokončno prekiniti spopade in ustvariti pogoje za kolikor toliko normalno življenje v tej državi, o kateri imajo politiki kot predstavniki treh narodov precej različna mnenja.

V procesu obnove infrastrukture in kreiranja politike vzdržnega razvoja so v Bosni in Hercegovini upoštevali mednarodno zastavljene milenijske razvojne cilje (milenijski razvojni ciljevi – MRC). Ti cilji so sicer kreirani za vse, vendar so prilagojeni posameznim državam, posebno še državam z nizkimi dohodki.

Marcel Koprol: Severna Koreja in Trumpova administracija

Več kot očitno je, da, v svoji geostrateški percepciji varovanja ameriških interesov na mednarodnem prizorišču, ameriški predsednik Trump namenja posebno pozornost daljnovzhodni regiji, kjer, zaradi bližine močne regionalne sile Kitajske, želi dodatno zaščititi ameriške interese in njihov regionalni vpliv. V tem kontekstu zavzema zelo pomembno mesto tudi odnos do Severne Koreje in njenega diktatorskega predsednika, saj gre za državo, ki ji, zaradi neprestanega oboroževanja in nepredvidljivosti ravnanja njenega predsednika Kim Jung-Una, zelo težko poiščemo primerljivo državo na geopolitičnem zemljevidu daljnovzhodne regije, če ne celo v celotnem mednarodnem okolju. Severna Koreja, kot država, sploh ne bi bila tako problematična, če ne bi bila del razdeljenega Korejskega polotoka in ne bi razpolagala z omejenimi količinami jedrskega orožja, s številnimi raketnimi izstrelki kratkega in srednjega dometa ter se ne bi pospešeno pripravljala na izdelovanje lastne medcelinske rakete. Če pa bi uspela uspešno obvladati tudi tehnologijo izdelave takih raket, bi država že prestopila prag lokalnega vojaškega akterja in se spremenila v nevarno grožnjo regionalni, pa tudi globalni varnosti.

Vojko Kuzma: Vzhodno azijski strateški pentagram: ZDA-Kitajska-obe Koreji in Japonska

perspectives pentagramVzhodna Azija postaja prizorišče merjenja moči v strateškem pentagramu: ZDA, Kitajska, Japonska in obe Koreji. Severnokorejska problematika ostaja neznanka v vzhodnoazijski geopolitični enačbi, z bolj ali manj nejasnimi rešitvami. Problematika Korejskega polotoka je nerešljiva brez soudeležbe ZDA na eni, in Kitajske na drugi strani. Za trikotnik Kitajska-Južna Koreja-Japonska je značilno, da so vse tri najbolj gospodarsko propulzivne države v regiji. Na poslabšanje kitajsko-japonskih odnosov in tudi južno korejsko-japonskih odnosov vplivata dva osnovna dejavnika. Prvo je sprememba moči med njimi, ter sočasni divergenti strateški interesi, ki so delno pogojeni z divergentnimi varnostnimi ogroženostmi in gospodarsko močjo. Japonska se s položaja drugega svetovnega gospodarstva umika Kitajski. Ne Kitajska in ne Južna Koreja nista več tako odvisni od japonskih naložb, kot v preteklosti. Azijska trojica se sicer gospodarsko povezuje, na drugi strani pa tudi vedno bolj dojema kot resno medsebojno konkurenco. Južna Koreja je visoko odvisna od izvoza na Kitajsko. Južnokorejsko politiko do Kitajske na eni strani oblikujejo in tudi omejujejo štirje dejavniki. Prvič, je to izredna asimetrija med južnokorejskimi in kitajskimi zmogljivostmi in strateškimi potenciali. Drugič, je to njena velika gospodarska odvisnost od Kitajske. Tretjič, po južnokorejskih ocenah je kakršen koli napredek pri povezovanju s Severno Korejo (združevanje) nemogoč brez Kitajske. Četrič, Južna Koreja si ne želi biti vmesna država in kolateralna škoda v morebitnem spopadanju med ZDA in Kitajsko. Ker Peking in Seul nista medsebojno obremenjena z geopolitičnim tekmovanjem, so možnosti za nekonfliktno sodelovanje v osnovi večje. Vse tri države (Kitajska, Južna Koreja, Japonska) imajo divergentne varnostne poglede in ocene. Za Južno Korejo je Severna Koreja, ne pa Kitajska vir varnostnega ogrožanja, ob tem pa jih skrbi tudi morebitno ameriško-kitajsko konfrontiranje v regiji. Za Japonsko pa je takšen vir ogrožanja ob Severni Koreji tudi Kitajska, s svojimi izjemnimi gospodarskimi in vojaškimi zmogljivostmi. Kitajska in Južna Koreja, Japonsko dojemata tudi kot revizionistično državo, ki želi pridobivati izgubljene pozicije v drugi svetovni vojni. Kitajski vzpon dojemajo kot grožnjo svoji prevladi tudi ZDA, in ga želijo upočasnjevati in omejevati. Ključni vzhodnoazijski igralci Kitajca, Južna Koreja in Japonska so obremenjeni tudi z zgodovinskimi bremeni, ozemeljskimi pomorskimi spori, pa tudi splošnim, in vzajemnim nezaupanjen. Ameriško okrepljeno prisotnost v Aziji in ameriška zavezništva z Japonsko in Južno Korejo, Peking dojema kot lastno obkoljevanje in strateško onemogočanje. Postavlja se vprašanje, ali bo severnokorejski problem še naprej ostal najbolj dominantno varnostno in geopolitično vprašanje, ki bremeni Vzhodno Azijo, ali pa bodo to postali sino-japonski odnosi. V naslednjih dveh mesecih se bosta zvrstila dva, za regijo pomembna dogodka, aprilsko srečanje kitajskega in ameriškega predsednika, in majske južnokorejske predsedniške volitve.

Branko Zupanc: Učinki priseljevanja iz latinske Amerike v Združene države Amerike

V zadnjih dvajsetih letih vpliv imigrantov iz latinske Amerike na gospodarstvo, politiko in družbo v Združenih državah Amerike stalno narašča. Ta skupina trenutno v državi s skupno 320 milijoni prebivalcev šteje 55 milijonov ljudi, od tega dve tretjini izvirata iz Mehike. Tako ima vsak šesti prebivalec Združenih držav Amerike srednje oziroma južnoameriške korenine.

Marcel Koprol: Posodobljena ruska vloga na indijskem podkontinentu

V kratkem obdobju Trumpovega vodenja ZDA se že nakazujejo obrisi odstopanja od ustaljenih ameriških pozicij tudi v drugih delih mednarodnega političnega prostora, saj se čedalje razločneje zrcalijo znaki nezainteresiranosti nove ameriške administracije do posameznih kritičnih problemov v nekaterih regijah mednarodnega prizorišča. Med te lahko zagotovo uvrstimo tudi indijski pod kontinent, oziroma celotno južnoazijsko področje, kar mednarodno skupnost, predvsem pa obe državi, Pakistan in Indijo, pušča v veliki negotovosti. Ker v svojih dosedanjih nastopih aktualni ameriški politični voditelji niso niti javno pojasnili svojih pogledov na zgodovinski spor med Indijo in Pakistanom glede suverenosti nad Kašmirjem, niti niso spregovorili o latentni nevarnosti ponovnih terorističnih napadov ter izzivanja s strani obeh držav na spornem ozemlju, ki si ga sosedi lastita od prvega dneva njune samostojnosti, je zaskrbljenost v regiji povsem na mestu. Nenadna ameriška odbojnost do regije in opazno izmikanje njeni nekdanji vlogi, ki izhajata iz vsebinske platforme predvolilne predsedniške kampanje, kot tudi iz zadnjih izjav uradnih ameriških politikov, v Moskvi nista ostali neopaženi, saj ji ponujata odlično priložnost za prevzemanje vpliva v južno azijski regiji.

You are here: Home PERSPECTIVES