Na gradu Jable se je 18. januarja odvil drugi dialog v seriji razprav o prihodnosti Evropske unije, tokrat na temo evropske socialne razsežnosti, ki ga je organiziralo Ministrstvo za zunanje zadeve RS, udeležili pa so se ga tudi predstavniki Centra za evropsko prihodnost. Med ključnimi sogovorniki na razpravi so bili predstavniki zunanjega ministrstva ter ministrstva za delo, aktivno pa je sodelovalo preko 20 udeležencev iz državne uprave, izobraževalnih institucij, nevladnih organizacij in medijev.
V središču razprave je bil razmislek o prihodnjem evropskem socialnem modelu in odzivanju na spremembe, ki se odvijajo v evropski družbi. Evropska unija priznava močan pomen skupne evropske socialne razsežnosti, hkrati pa opozarja na različnost nacionalnih sistemov v državah članicah. Za dolgoročno stabilnost mora Evropska unija socialno kohezijo nujno okrepiti, so se strinjali udeleženci, je pa pomembno razumeti, da se le-ta v državah članicah razume in izvaja različno.
V luči rastoče neenakosti v evropski družbi, ki se kaže tudi v vzponu radikalnih idej in protievropskega duha, se odpirajo novi pogledi na vprašanja družbene kohezivnosti, kot so prekariat, novi družbeni razred ter izginjanje srednjega razreda. Med ključnimi besedami se v kontekstu razprave o socialnih modelih pojavlja koncept subsidiarnosti. Države namreč imajo možnost, da izbirajo različne odzive na socialne izzive in socialno kohezijo, naloga Evropske unije pa je uravnotežiti odgovornost držav članic.
Razprava je izhajala tudi iz zaključkov Socialnega vrha držav članic Evropske unije, ki je potekal novembra 2017 v Goetheburgu na Švedskem, poimenovanega “Za pravična delovna mesta in rast”. Na socialnem vrhu so Evropski parlament, Svet in Evropska komisija skupaj razglasili evropski steber socialnih pravic, ki ga je predsednik Evropske komisije Juncker napovedal že v svojem govoru o stanju v uniji leta 2015. Gre za skupno zavezo voditeljev EU k varovanju in podpiranju 20 načel in pravic, zapisanih v stebru. Voditelji so decembra lani na Evropskem svetu opozorili predvsem na pomen postavljanja človeka na prvo mesto ter na konvergenco med državami članicami.
Med problematikami, ki so se jih govorci dotaknili, je bila tudi dvojna narava inkluzivne rasti preko odvisnosti prosperitete držav od gospodarske rasti ob poskusu vključevanja državljanov, tako ekonomskega kot političnega. Kot ena izmed konkretnih posledic, je bila izpostavljena prihodnost mladih, ki so dandanes prva generacija, ki v velikem deležu ne bo dosegla standarda svojih prednikov. Med potencialnimi ključnimi instrumenti za prihodnost socialnih modelov so bili navedeni izobraževanje, progresivna globalna obdavčitev kapitala, sheme solastništva, socialni programi proti neenakosti, spodbujanje novih oblik socialne organizacije, ki bo omogočala vzdržnostni razvoj, prihodnost dela in z njo skrajšanje delovnega časa.
Ob izzivih demografije in staranja prebivalstva se sočasno odpirajo potrebe po vseživljenjskem učenju, ob digitalizaciji, ustvarjanju novih delovnih mest ter potrebah po novih veščinah pa poglobljeno izobraževanje in usposabljanje, hkrati pa tudi ureditev mobilnosti delavcev, regulacija čezmejnega delovanja z uporabo digitalnih platform, poglobljena koordinacija sistemov socialne varnosti.
V evropski sliki obstajajo številni kontrasti, medtem ko vzhod ob visoki zaposlenosti ohranja nižji standard in nizke plače, zahod povečuje divergenco med bogatimi in revnimi, mnoge države pa se še vedno soočajo s posledicami finančne krize. Prav zato mora Evropska unija nadaljevati z iskanjem konvergenc, iskati in vzpostaviti razmerje med solidarnostjo in subsidiarnostjo ter biti pripravljena na prihajajoče krize. Temelj Evrope mora ostati na ljudeh. Slovenija mora pri tem biti v svojih ciljih jasna ter ostati v središču širših evropskih integracij in razmislekov o prihodnosti.