Knjiga je posvečena prelomnemu dogodku pred dvajsetimi leti, natančno 22. maja 1992, ko je Republika Slovenija z včlanitvijo v Organizacijo združenih narodov (OZN) postala del družine svobodnih, suverenih in enakopravnih narodov, ter tako zaključila proces uveljavljanja svoje suverene državnosti. To je pomenilo, da si je morala poleg zagotovitve vrhovnosti in neodvisnosti svoje oblasti nad lastnim ozemljem in prebivalstvom, pridobiti priznanje večine držav, še posebej pa podporo vseh petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN.

Knjiga vsebuje prispevke avtorjev, ki so svoja razmišljanja predstavili na znanstvenem posvetu ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v OZN. Posvet je bil pomemben prispevek k proučevanju zgodovine slovenske diplomacije, obenem pa njegovi zaključki ponujajo uvod v razmislek o nadaljnji rasti diplomacije ter uveljavljanju Slovenije na mednarodni ravni. Slavnostna govornika na posvetu sta bila predsednik Republike Danilo Türk in zunanji minister Karl Erjavec, katerih govora tudi uvajata razprave z okrogle mize. Andrej Rahten predstavi pomembno vlogo delovanja slovenskih diplomatov pri Združenih narodih v času Jugoslovanske zunanje politike, ki so se izkazali s spretnim poznavanjem multilateralne diplomacije. Dimitrij Rupel piše o poznem vstopanju Slovenije v OZN, ki je bilo tesno povezano z negotovostjo Zahoda do posledic razpada Jugoslavije in uživanjem močne podpore slednji s strani neuvrščenih držav. Božo Cerar prikaže slovenske izkušnje v dveh desetletjih delovanja v svetovni organizaciji ter konkretne aktivnosti, s katerimi je prevzela del odgovornosti za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti. Milan Brglez predstavi obeležitev dvajsetletnice kot čas samorefleksije o slovenski zunanji politiki in diplomaciji pri prizadevanjih za nadaljnje utrjevanje slovenskega mednarodnega položaja. Eva Tomič oriše delovanje Slovenije pri zagovarjanju in promoviranju človekovih pravic v okviru OZN, kar ostaja prepoznavni del slovenske zunanje politike. Ana Polak Petrič poda kronološki pregled dogodkov in dejavnosti ter ključnih dokumentov, sprejetih s strani Slovenije in mednarodnih akterjev, ki so privedli do včlanitve Slovenije v OZN.

Velikih pet naslovnica 2010V knjigi je prvič na enem mestu in na podlagi primarnih virov predstavljena politika petih zmagovitih velesil do nastanka jugoslovanske države. Študije temeljijo na arhivskem gradivu iz Pariza, Londona, Washingtona, Rima, Tokia, Beograda, Ljubljane in Maribora. Večina arhivskega gradiva je bila doslej v historiografiji še neznana, zato knjiga ne pomeni samo obogatitve slovenske in jugoslovanske diplomatske zgodovine, ampak bo v marsičem dopolnila dosedanje poznavanje politike velesil do Balkana v času nastajanja versajskega sistema.

Za generacijo ustvarjalcev jugoslovanske države je bila Avstro-Ogrska, iz katere so izšli, Slovencem tuja država. Kot je leta 1922 zapisal duhovnik, politik in pisatelj Fran Saleški Finžgar naj bi bili Slovenci dobili svojo šele z nastankom Kraljevine SHS. Paradoksalno so se po enem od pričevanj nad trodelnim imenom nove države navduševali tudi nekateri nekoč najbolj antisrbsko usmerjeni hrvaški politiki. Bolj kot romantično zveneča »Jugoslavija« jih je zanimalo dejstvo, da je »hrvaško ime tedaj vstopilo v diplomatsko terminologijo«. Tudi če pustimo ob strani nesporazum, ko so pisci Versajske pogodbe v zadnji verziji ob zapisu imena nove države »Slovenijo« (Slovénie) pomotoma zamenjali za Slavonijo (Slavonie), se lahko strinjamo z ugotovitvijo, da je bil eden glavnih ciljev jugoslovanske delegacije – mednarodno priznanje – izpolnjen. Zaradi nasprotovanja Italije, ki je spretno iskala razne načine, kako že ob njenem rojstvu čimbolj ohromiti delovanje nove države, so se namreč prav glede statusa delegacije, ki je v Parizu sprva delovala v imenu »Kraljevine Srbije«, med velesilami močno kresala mnenja. Dokler ni vse skupaj presekal kdo drug kot Wilson. Manj uspešen je bil ameriški predsednik pri podpiranju jugoslovanskih zahtev glede meja bodoče države, kar so na svoji koži najbolj izkusili prav Slovenci.

“The book by Dr. Ernest Petrič on the theory and practice of foreign policy is a fitting opener to a new series in the collection Studia diplomatic Slovenica dedicated to monographs on international relations. It is the first work by a Slovenian author dealing systematically in monograph form with the dilemmas of foreign policy as a science. What gives Dr. Petrič an important edge is not only his painstaking theoretical analysis but also his extensive diplomatic experience. Starting his career in the former common state, he has capped it with key positions in Slovenia’s diplomatic network since independence, making his views on contemporary diplomatic practice invaluable.